CANIFIT TEAM

ALFA, ALFIČ, ALFONS

2012-01-22T16:49:00.000Z

Po današnjem treningu mi ne ostane drugega kot, da nekaj napišem o Alfi. Alfa je imela zaradi hude nesreče s kolesom velike težave z vleko. Kolesa ni hotela vleči, bala se je tekačev, ni preitevala itd... Na začetku je bilo celo tako slabo, da ni hotela niti iz avtomobila, ko je videla oprsnico. Vendar sedaj lahko z veseljem rečem, da so te težave skoraj preteklost. Občasno se še zmeraj ustraši kolesa, ki jo prehiteva. Prav tako včasih ni čisto sigurna na prehitevanjih, vendar so to napram težavam, ki jih je imela, malenkosti. Že približno dva meseca z njo opravljam treninge bikejoringa in ravno zaradi tega je psica iz treninga v trening močnejša. Ne dosega še Greyine hitrosti, vendar je že precej hitrejša od Buddyja. Na canicrossu z njo postavljam najhitrejše čase, pri teku v klanec pa je med mojimi psi enostavno razred zase.
Za vse to se moram zahvaliti predvsem Beti, saj je s svojo potrpežljivostjo in neobremenjenostjo, Alfi vrnila samozavest pri vleki. Alfo sedaj čaka ponovno vpeljevanje v skupne treninge z Grey, ki ji bodo (vsaj upam tako) pomagali predvsem pri doseganju večje hitrosti. Držite pesti, da se zadeva obnese...

Članek - revija KUŽEK

2012-01-19T13:34:00.002Z

SEZONA 2012

2012-01-16T09:45:00.000Z

Po dolgem premisleku sem le nekako naredil okvirni plan tekem in dejavnosti v naslednji sezoni. Po resnično porazni sezoni 2011 (pa niti ne rezultatsko), v kateri sem imel ogromno težav predvsem z zdravjem in poškodbami psov, sem razmišljal celo o opustitvi tekmovanj v tem športu. Po krajši pavzi sem ugotovil, da brez tega enostavno ne gre, zato sem si poiskal nove izzive v tem športu.
Kot prvo sem se odločil, da bi rad nastopil vsaj na eni tekmi v doghiku (40 km dolga tekma, kjer je poleg hitrosti pomembna predvsem vzdržljivost in orientacija). Doghike mi je ostal v zelo slabem spominu, saj sem se podobne tekme udeležil samo enkrat in takrat resnično trpel peklenske muke. Štart na tej dirki mi lahko poruši dejstvo, da Buddy še zmeraj (zopet) čuti posledice erlehije, psic pa za ta način dirkanja ne bom obremenjeval. Če bo Buddyjevo zdravje v redu, bo to glavni cilj njegove sezone. Poleg tega upam, da bom z njim lahko tekmoval tudi na manjših tekmah v canicrossu, kjer bo Alfa tekmovala z Beti.
Naslednji in glavni cij sezone je TDM. To je etapna canicross tekma v francoskih Alpah, zaradi katere sem se pravzaprav začel ukvarjati s tem športom. Večino svojih treningov nameravam posvetiti ravno tej tekmi, vendar vem, da se letos odhajam tja predvsem učiti. Psa za nastop na tej dirki še nisem določil. Po vsej verjetnosti bo to Grey, saj ima boljšo vzdržljivost in precej več izkušenj kot Alfa. Čeprav z Alfo na teku dosegava precej boljše rezultate mislim, da je zanjo ta dirka še pretežka. Njen čas pa sigurno še pride.
Letos sta tekmi Evropskega prvenstva zelo daleč, zato se še nisem odločil, ali nastopiti tudi tam ali ne. Trenutno za ti dve tekmi tudi ni pretirane motivacije. Veliko je odvisno tudi od finančnega stanja in počutja Grey, za katero bo po vsej verjetnosti dirkanje na TDM, ki se močno razlikuje od EC, precej naprno, pa tudi sama priprava bo drugačna kot za EC. Če se odločim iti tudi na te dve dirki, bi rad nastopil tako v bikejoringu kot v canicrossu. Glavni izbiri pa sta Grey in Alfa, čeprav je možnost, da na eni od tekem (kjer je individualni štart) štartam celo z Buddyjem...
Letos se nameravam udeležiti tudi tekme v skijoringu. Problem je letošnja zima, saj mi enostavno (kot tekaču začetniku) ne uspe dovolj trenirati na snegu. Vožnja na oddaljena smučišča mi je trenutno prevelik časovni in finančni zalogaj.

Članek o EC SMLEDNIK 2011

2012-01-05T06:36:00.000Z

MIKLAVŽEV TEK 2011

2011-12-05T06:54:00.000Z

Kot že lani,sva se tudi letos z Žanom udeležila Miklavževega teka. Tek poteka od TERM SNOVIK do cerkvice sv.Miklavža. Proga je dolga 5,3 km z višinsko razliko 300 m.
Letos v nogah nimam veliko tekaških kilometrov. Tečem od začetka oktobtra, vendar sem se najprej pripravljal s kratkimi hitrimi teki na svetovno prvenstvo v canicrossu. Če dobro pomislim v klanec tečem približno tri tedne. V tem obdobju tečem po občutku. Predvsem pazim na tehniko, glavno vodilo teka pa je užitek.
No pa se vrnimo k tekmi. Začel sem počasi, potem pa sem poskusil stopnjevati tempo. Šlo mi je odlično in v srednjem delu proge sem prehiteval tekmovalce kot za šalo. Potem pa se mi je malo ustavilo. Na koncu asfaltnega dela, kjer je najbolj strmo me je malo "zakrivilo" potem pa zopet steklo do cilja. Čas teka je bil 3 minute hitrejši kot lansko leto kar me je pozitivno presenetilo. Sploh me navdušuje dejstvo, da je še ogromno možnosti za izboljšanje mojega teka v klanec. Uvrstitev: 48. mesto od 133 tekačev.
Žan je svoj čas izboljšal za minuto vendar je moral zaradi poškodovanega gležnja vse ravne in položne odseke hoditi.

Sezona 2011

2011-11-28T20:34:00.003Z

Sezona z vlečnimi psi 2011 je končana. Lahko rečem, da je bila polna razočaranj in skrbi, vendar so bili vmes tudi lepi trenutki in uspehi. Največ mi pomeni Greyina zmaga na Češkem ter Buddyjevo 14. mesto na svetovnem prvenstvu:
Rezultati:

1.Budimpešta canicross 3.mesto – Buddy

2.Logatec canicross 2.mesto - Buddy
3.Trzin canicross 4.mesto – Buddy
4.Klubski pokal 2011 – canicross 2.mesto – Buddy
5.Praga – bikejoring 1.mesto – Grey
6.Irondog – duatlon 1.mesto - Grey
7.Seckau – canicross 3.mesto – Buddy
8.Trbiž - canicross 2.mesto – Buddy
9.Trst – bikejoring 2.mesto – Grey
10.Trst – canicross 2.mesto – Buddy
11.Svetovno prvenstvo Borken – canicross 14.mesto – Buddy
12.Svetovno prvenstvo Borken – bikejoring 19.mesto - Grey

Poleg mene sta s psi tekmovala še Beti in Žan:

Rezultati Beti

Klubski pokal – canicross 2.mesto – Grey
Trzin - canicross 4.mesto
Trbiž – canicross 3.mesto – Alfa
Trst – canicross 2.mesto - Alfa

Rezultati Žan
Logatec – bikejoring 2.mesto - Grey

Svetovno prvenstvo BORKEN 2011

2011-11-16T07:10:00.001Z

Ker nisem uspel, zaradi Greyine poškodbe, dirkati na evropskem prvenstvu, je bila edina priložnost letošnje sezone svetovno prvenstvo v Nemčiji. Tja se nisem podal z najboljšimi občutki, saj je Grey na tekmi v Bassovizi pokazala, da še zmeraj čuti posledice napada dveh malamutov. Vedel sem da je psica fizično dobro pripravljena, vendar psihično še ni bila pripravljena dirkati na takem nivoju. Že takoj ko sem psici nataknil oprsnico, je kazala znake stresa. Ko sva se premikala proti štartu se je stanje samo slabšalo. Tudi na progi je delovala popolnoma zmedeno. Prvi del proge ni vlekla nič, potem pa se je sprostila in v zadnjem delu tekla zelo solidno. Drugi dan se je stanje precej izboljšalo, saj se je prej sprostila in tudi čas je bil za minuto boljši. Vendar daleč od njenih sposobnosti. Dosegla sva 19. mesto, kar je bilo precej manj od pričakovanj. Grey kot kaže rabi čas, da se opomore in upam da dobi nazaj samozavest, ki jo je imela.
Zaradi težav z Grey sem se malo pred tekmo v Trbižu dokončno odločil, da se poskusim tudi v canicrossu. Glede na to, da je ostal samo mesec za trening, kakšnega hudega rezultata nisem pričakoval. Pred tem namreč nisem tekel skoraj nič. Edini moji teki so bili klubski treningi in pa kratki teki z Alfo. Vendar sem zadevo zagrabil zelo resno. Naredil sem plan in ga izpeljal do potankosti. Konec koncev se je to pokazalo tudi na rezultatu. Prvi dan smo tekli na 2,7 km in na koncu sem bil kar malo razočaran, saj nisem znal pravilno razporediti moči. Buddy se je zopet izkazal, vendar sem sam prišel preveč spočit v cilj. Drugi dan je bila proga dolga 5 km (uradno 4,5, na razpisu 7,1km????). Tudi tokrat je Buddy dal vse od sebe, 5 km sva pretekla približno v 16 min in pol, kar je za naju odličen rezultat. Ne smemo pozabiti da je imela proga okoli 100 m višincev. Dosegla sva 14.mesto s čimer sem zelo zadovoljen. Buddy je dokazal, da je pes za velike tekme, saj takrat ko je najbolj potrebno prestavi v prestavo višje.
Samo scetovno prvenstvo je bilo zelo dobro obiskano. Tekmovalo je več kot 500 tekmovalcev iz celega sveta. Vendar je bila organizacija na zelo slabem nivoju. Organizatorji se niso držali razpisa. Proge so bile precej daljše kot na razpisu. Progo v canicrossu so drugi dan skrajšali, ure podelitev ni noben poznal itd.
Vendar je splošen vtis popravilo dejstvo, da smo Slovenci domov prinesli dve zlati medalji. Edvard Schumet je zmagal v bikejoringu elite, Damjan Žepič pa je postal svetovni prvak v kategoriji canicross veterani.
S tem tekmovanjem je moja sezona končana. Planov za naprej še nimam. Trenutno mi zaradi ostalih obveznosti primanjkuje časa za trening in po pravici povedano sem izgubil tudi nekaj veselja do tekmovanja v tem športu. Letos se je pač zgodilo preveč slabih stvari. Vendar kakor koli se bo stvar obrnila, se bomo na kakšni tekmi še vedno pojavili, pa čeprav bo to samo tekma v bližnji okolici.

Tekma Basovizza 30.10.2011

2011-11-02T07:37:00.001Z

Zadnja tekma pred svetovnim prvenstvom, ki sem se je udeležil je bila v bližini Trsta. Tja smo odšli že v soboto popoldan. Preživeli smo lep dan. Vreme je bilo lepo, mraza ni bilo, družba pa je bila odlična. Prespali smo v šotoru.
V nedeljo sem dirkal v bikejoringu z Grey ter v canicrossu z Buddyjem. Beti je nastopila z Alfo prav tako v canicrossu. Bil je topel dan, za pse že kar pretopel. Bilo je namreč okoli 15C.

Najprej sem štartal z Grey. Grey je na treningih kazala resne znake pomanjkanja samozavesti, zato nisem vedel kaj lahko od nje pričakujem. Tekla je hitro vendar je vseskozi z dvignjeno glavo spremljala okolico. Tudi vlekla ni. Čas je na koncu zadostoval za 2.mesto in sicer sva za Edotom in Dixie zaostala za 7 sekund. Rezultat niti ni bil slab, vendar je ostal grenak priokus, saj Grey ni bila prava, svetovno prvenstvo pa je tik pred vrati.

Nato je bil na vrsti še canicross. Rahlo utrujen od končanega bikejoringa sem na štartu ugotovil, da sem si pozabil pripeti štartno številko. Ostalo mi je natanko 4 minute časa, da odtečem do avta, vzamem številko, dobim sponke in si pripnem številko na prsi. To mi je nekako uspelo in v zadnjih sekundah sem prišel na štart. Vendar na teku ni šlo vse tako kot bi moralo. Noge so bile težke in na splošno sem se počutil utrujeno. Tokrat me tudi Buddy ni mogel rešiti iz situacije, saj je tudi njemu zaradi vročine pohajala moč. Vseeno sva dosegla 2.mesto vendar z zelo slabim časom..
Beti je z Alfo dosegla 2.mesto in s tem dokazala, da sta se z El diablom lepo ujeli. Tudi ostali Slovenci so dosegli kopico odličnih rezultatov.

CANICROSS VS BIKEJORING

2011-10-27T17:47:00.000Z

Ker je moje letošnje leto polno nezgod in nesrečnih slučajev, sem imel dejansko možnost spoznati razliko med pripravo psa za canicross ali bikejoring in moram reči da zadeva ni niti približno primerljiva. Vedno sem pravil, da je dober bikejoring pes, dober tudi v canicrossu in da obratno to ne drži vedno. Razlogi: Na kolesu se vsaka napaka pokaže desetkratno. Pes se mora dejansko odločati v sekundi kar pomeni, da ne sme biti ne plašen, prehitevati mora brezhibno, poznati mora vse ukaze itd. Pri canicrossu je vez psa z vodnikom precej večja. Prehitevanje je veiko lažje, plašnost ni problematična, zavoji prav tako ne. Če pes naredi napako se napaka pri hitrosti ne pozna toliko kot na hitrosti kolesarja.Druga zadeva je fizična priprava psa. Ko je Grey počivala 14 dni zaradi ugriza, je na ponovnih treningih brez težav zdržala 6,2 km canicrossa (galop). Po drugi strani jo je na kolesu "zvilo" na tretjem kilometru pri polni brzini. Buddy po drugi strani brez večjih težav močno vleče 6 km pri manjših brzinah, brzino pa lahko drži le dobra dva...
Pa da ne bo kdo po branju članka užaljen. Tu ne govorim, da so psi, ki tečejo canicross slabši kot psi za bikjoring. Le to, da napake posameznega psa pri bikejoringu pridejo veliko bolj do izraza. To sem letos na lastni koži občutil sam, ki imam doma trenutno tri pse, ki odlično tečejo canicross, na bikejoringu pa ima vsak svoje težave.

Tekma TRBIŽ 16.10.2011

2011-10-17T06:38:00.000Z

Po kar nekaj letih odsotnosti sem zopet odšel na tekmo v Trbiž. Prejšnja leta sem bil vedno na evropskih prvenstvih in prava škoda je bila, da nisem mogel dirkati na tej dirki. Dirka je namreč enodnevna, je blizu, proga je lepa, vzdušje super.....

Odločil sem se, da se tokrat poskusim samo v svoji drugi disciplini - canicrossu z Buddyjem. Z Grey tekme še nisem hotel tvegati saj je imela v sebi še šive. Beti pa je tekmovala z Alfo.

Štartal sem kot prvi canicrossist, za menoj pa se je na progo podal Claudio Muller, ki je italijanski mladinski reprezentatnt v smučarskih tekih. Pred tekom sem bil prepričan, da me bo fant na progi ujel, vendar se to ni zgodilo. Svoj rekord proge sem popravil za več kot minuto, vendar sem vseeno za italijanskim zmagovalcem zaostal za slabe pol minute. Z tekom sem bil zelo zadovoljen. Mislim, da sem odtekel konstantno in tudi na spustih, ki so moja največja težava, sem tekel kolikor hitro sem mogel. Buddy je spet odgaral neverjetno. Pri njem imam občutek, da ima samo dve skrajnosti. Ali odteče fenomenalno ali pa zafrkne celo stvar... No tokrat je oddelal neverjetno, najbolj me je pa presenetil, da je proti koncu vlekel zelo močno. S takim Buddyjem ni težko teči hitro.

Beti je imela z podivjano Alfo nekaj težav na štartu. Alfa je sedaj postala popolnoma suverena na štartih, prehitevanja pa na tej progi nista imeli veliko. V cilj sta obe prišli popolnoma izmučeni, Alfa pa je bila še popolnoma slinasta... Dosegli sta odličen čas in tretjo mesto. Zmagala je Ursula Visconti, druga pa je bila Urša Medvešček.

Po koncu tekme sem odšel še z Grey na trening. Kljub temu da sem odšel na progo brez kolesarskih čevljev, v hlačah, ki so se zapletale v zobnike, ter oblečen kot medved, sva postavila absolutno najhitrejši čas proge - seveda neuradno. Pokazale so se manjše težave z samozavestjo ter prehitevanjem, vendar sedaj na vse skupaj gledam veliko bolj optimistično kot sem pred tem.

Najlepše pa je bilo pogledati slovensko ekipo. Še nikoli ni bilo toliko slovencev na štartu na dirki v tujini (13 štartov).in prav vsi so se dobro odrezali, ter pobrali kar nekaj odličij.

Skratka preživeli smo res lep dan v odlični družbi. Upam da se drugo leto datum dirke ne bo tepel z EC in da bomo lahko spet prišli.

4 tedne priprav

2011-10-13T16:25:00.000Z

Ker je zaradi Greyine poškodbe padlo v vodo letošnje evropsko prvenstvo na Poljskem mi je letos ostala samo ena pomembna tekma - svetovno prvenstvo v Nemčiji. Na Poljsko nismo odšli, saj je Grey še zmeraj polna šivov zato se nam ni zdelo smiselno psa obremenjevati z tako dolgo potjo. Z Buddyjem pa roko na srce nisva imela nekih realnih možnosti za dober rezultat (čeprav me pes zmeraj preseneti - kdaj pozitivno včasih pa tudi negativno).
Treningi za WC so v teku. Tja odhajam namreč tekmovati v kar dveh disciplinah. V bikejoringu bom poizkusil srečo z Grey, v canicrossu pa psa še nisem izbral. Verjetno bom nastopil z Buddyjem. Časa je malo vendar upam, da se letos vseeno obrne sreča na mojo stran in da dosežemo soliden rezultat. Po vseh letošnjih težavah bi namreč rad prišel domov z lepimi spomini in tremi zdravimi psi.
Sedaj pa na trening ....

Tek z minimalistično obutvijo

2011-10-13T08:51:00.001Z

Ker sem imel v preteklosti nešteto poškodb zaradi tekaških treningov (beri canicrossa), sem ves čas iskal obutev, ki bi te težave odpravila. V preteklosti sem tekel s čevlji, ki so nudili maksimalno blaženje, saj naj bi le ti zmanjšali obremenitev na sklepe. Vendar se stanje ni popravilo. Po obisku športnega fizioterapevta, kateri je ugotovil da imam prekratek in narobe stoječ palec na nogi ter zelo ozko stopalo, sem začel iskati čevlje ki bi to težavo popravili. Naletel sem na svojo prvo minimalistično obutev in sicer sem kupil vibram fivefingers. Od takrat naprej vztrajam na taki in podobni obutvi in moram reči, da o poškodbah ni ne duha ne sluha. Izboljšala se mi je tehnika teka in zvišala tudi hitrost.

Za canicross sicer uporabljam čevlje NIKE FREE 3.0, ki so nekakšna mešanica klasičnega copata z minimalističnim. Čevelj je izredno lahek, gibljiv v vse smeri, vendar ima kljub vsemu malo dvignjeno peto in močnejše blaženje (v primerjavi z VIBRAM podplatom). Z čevlji sem zadovoljen, razočarala pa me je njihova vzdržljivost, saj so začeli razpadati po 3 mesecih teka. Sedaj čakam novo obutev in sicer REEBOK REALFLEX, ki ima podobno zasnovo kot NIKE FREE - delujejo pa bolj robustno. Kljub vsemu pa upam, da kmalu natreniram telo do te mere, da bom lahko tekel canicross v pravi minimalistični obutvi.

Za tekaške treninge brez psa uporabljam čevlje vibram fivefingers, ki nudijo najboljši približek bosemu teku. Čevlji so lahki, zaščita stopala ravno pravšnja. Edina težava na katero sem naletel so nezaščiteni prsti. Potrebno je resnično paziti kam stopimo, da slučajno ne zadanemo ob kakšno oviro. Imam pa tudi novo obutev MERRELL TRAIL GLOVE, ki imajo ravno tako VIBRAM podplat, vendar nimajo ločenih prstov. Z čevljem sem zaenkrat zelo zadovoljen in sem jih stestiral tudi za canicross. Mislim da je to vrsta čevlja, ki bo kmalu zamenjala vse ostale, saj upam da bom z njimi zmožen teči tudi canicross. Da je dobra za normalni tek in hojo pa itak že vem.

Odkar uporabljam tako imenovano minimalistično obutev si sploh ne predstavljam več teka v klasičnih tekaških čevljih. Primer: Ko sem na IRONDOGU v Avstriji tek odtekel v starih čevljih (ki so prilagojeni za hitro menjavo) sem se počutil kot bi tekel v gozdarjih - pa so bili to lahki tekmovalni NIKE cestni čevlji.

SECKAU 1-2.10.2011

2011-10-03T12:03:00.000Z

Ta vikend smo se odpravili na dirko v Seckau. Tokrat naj bi dirkala cela družina. Žan naj bi z Grey dirkal v bikejoringu, Beti z Alfo in jaz z Buddyjem pa v canicrossu. Vendar že na začetku ni šlo vse tako kot je treba. Alfa je bila namreč 1 teden premlada in Beti z njo ni smela štartati. Vseeno je štartala za vsemi tekmovalci in naredila dober trening.

Najprej je bil na vrsti Žan. Grey je bila popolnoma pripravljena, Žan pa je tudi deloval zelo sproščeno. Vendar pa na žalost ni šlo vse tako kot mora. Pri prehitevanju dveh malamutov, sta le ta napadla Grey in ji zadala kar hude rane. Hvala bogu, je bila z nami tudi Nuša in kmalu se je travnik zraven šotora spremenil v mobilno operacijsko sobo. Grey je bilo treba namreč na treh mestih zašiti rano. Po šivanju je kar kmalu postala dokaj živahna in sedaj ko smo doma, jo je potrebno že miriti. .Žan je v cilj prišel čisto iz sebe in samo upam lahko da ta nestreča ne bo načela ne Greyine in ne Žanove samozavesti.

Takoj po nesreči je sledil moj in Betin štart v canicrossu. Sam sem bil popolnoma živčen ampak moram reči, da mi je prvi del, ki se je vzpenjal, šel v redu. Težave so se začele na spustu saj sem čutil bolečine v trebuhu. Verjetno je bila vzrok bolezen in 14 dni prisilnega počitka s kašljem. Vendar je Buddy opravil vse perfektno. Proti koncu ko sem bil čisto na koncu z močmi sem samo dvigoval noge, Buddy pa je z vleko opravil svoje.

Beti je z Alfo štartala za zadnjo tekmovalko. Alfa je imela določene težave s prehitevanjem, vendar sta dosegli zelo soliden čas.

Drugi dan sta bila Žan in Grey samo gledalca, tako da sem sam štartal kot prvi. Beti so tokrat dovolili štartati z ostalimi tekmovalkami.

Z Buddyjem sva branila 2 sekundno prednost pred tretje uvrščenim tekmovalcem, Damjan pa je bil na prvem mestu razred zase. Takoj po štartu sva se odlepila in že na vrhu klanca ni bilo sledu o tretjem zasledovalcu. Vendar Buddy ne bi bil Buddy, če ne bi znal zafrkniti cele situacije. Pred spustom sva namreč ujela kolesarko z dvema samojedoma, ki se nama je lepo športno umaknila. Vsaj mislil sem tako in se ji zahvalil. Ker nama z Buddyjem prehitevanja ne delajo več težav je šlo mimo kot po masli, vendar je gospa, kot se je pokazalo kasneje, rabila zajčka, ki bi ga njena dva kužka lovila. Ker je bil klanec navzdol nama je z lahkoto sledila in to tako blizu, da sem z nogo brcal psoma v glavo. To je bilo enostavno za Buddyja preveč. Ni zdržal pritiska in zato je nehal vleči. Gospo sva spustila naprej vendar je njihova brzina takoj padla na hitrost 80 letnega gospoda z dvema berglama. Poskusil sem prehiteti še nekajkrat vendar se je vsakič ponovila ista zgodba. Ker sta psa pri vsakem prehitevanju vohala Buddyja (popolnoma neagresivno) in je Buddy postajal vsakič bolj siten sem se odločil da ostanem lepo za njima. Vendar je to pomenilo, da sva morala na določenih delih hodit. Tretje uvrščeni tekmovalec me je tako prehitel in z Buddyjem sva bila tretja. Vseeno je Buddy z močno vleko dokazal, da je ponovno v formi.

Beti je z Alfo prišla v cilj skupaj s tretjo tekmovalko. Alfa je na progi dala dejansko vse od sebe. Zvečer smo morali klicati Damjana, da jo je prišel zmasirat. Zaradi močnih krčev v zadnje noge ni mogla hodit.

V Seckau je Slovenija odšla v številčni zasedbi. Tekmovali smo: Patrik + Buddy, Damjan+ Ellie, Beti + Alfa, Miha+ Klay, Edo + Andy, Edo + Vata, Nuša + Dixie, Žan + Grey. Z nami pa je odšel še prijatelj iz Srbije Sale, ki je dirkal z svojima huskijema.

Če odmislim vse zaplete smo se ta vikend imeli zelo lepo in prav fino je bilo čas preživeti v tako prijetni družbi. Edino Buddyju bi najraje navil ušesa :P

IRONDOG 2011

2011-09-26T08:44:00.000Z

Plan, da letos na IRONDOG odidem z vsemi tremi psi in za cel vikend (kjer bi trenirali), se je izjalovil. Po tekmi prejšnji vikend sem namreč zbolel in nastop na IRONDOGU je bil nekaj časa pod vprašajem. Na koncu je le padla odločitev, da na tekmo grem, vendar samo za en dan. Tako sva z Mirkotom odrinila ob 2 ponoči in na štart prišla dobre pol ure pred štartom. To ni ravno idealno, ampak glede na moje zdravstveno stanje je bilo to edino možno.

Na sami tekmi sploh nisem vedel kaj naj pričakujem. Z vročino in nafilan z zdravili sem se podal na štart. Na kolesu je šlo vse v redu vendar me je že na menjavi zagrabil kašelj. Po uspešno začetem teku pa so se začele pojavljati resne težave. Nikakor nisem mogel teči hitro. V kolikor sem poskusil dvigniti tempo me je začelo dušiti in nisem mogel priti do zraka. Drugega mi ni preostalo kot da tečem z rezervo. V cilju pa so se težave nadaljevale. Zagrabil me je kašelj, ki ni in ni pojenjal. Čez nekaj časa se je stanje umirilo in začeli smo uživati v res lepem okolju...

Proga na letošnjem IRONDOGU je bila zelo zanimiva. Že na kolesarskem delu nas je čakal zelo strm tehničen vzpon in tudi spust je bil kar zanimiv ( čeprav bi lahko bil malo težji ). Na teku je bilo veliko vzponov, spust po zelo strmem borovničevju, prečenje potoka... itd... Organizator se je zelo potrudil in speljal zelo lepo tekmo, ki je malo drugačna od ostalih.

Sledila je razglasitev. Z Grey sva v duatlonu z velikim naskokom zmagala. Uspeh SKVVP ja pa sta dopolnila Mirko Perko in Miha Urbanija z tretjim in četrtim mestom. Sploh Miha in Klay sta dokazala, da sta čez leto odlično delala in le malo jima je zmanjkalo za mesto na stopničkah...

Tekma - Šarečky v bližini Prage

2011-09-19T07:35:00.000Z

Ta vikend sva se z Žepič Damjanom udeležila tekme v bližini Prage. Odšla sva v petek popoldan in po dobrih 8 urah vožnje in kar nekaj iskanja prišla na stake out okoli 1 ponoči. Damjan je na hitro sestavil šotor, sam pa sem zadremal kar v Berlingotu.

Tekma je imela malo drugačen program. Ob 10 uri je bil namreč štart 5,2 km dolge trase, ob 14 uri pa nas je čakala še 2,4 km dolga proga.

Progo sem sil pred tekmo ogledal in bil sem navdušen. Proga je bila na določenih delih zelo hitra, nekje tehnično zahtevna, proti koncu pa je tekmovalce čakal še zelo strm vzpon. Na štartu nisem imel nekih pričakovanj. Hotel sem odpeljati brez napak kar pa se je izkazalo za iluzijo. Že v prvih minutah sem naredil veliko napako. Na ravnem delu proge je sredi proge raslto drevo. Ker sem se že pripravljal na prehitevanje dveh sibirskih huskijev nisem bil pozoren na Grey in ..... Sam sem zavil levo, Grey pa je izbrala progo na desni strani drevesa. Samo sreča me je rešila, da nisem padel in se resno poškodoval. Kot kaže me ta napaka spremlja že celo leto saj namreč objemam drevesa zelo pogosto. Vendar to še ni bilo konec. Malo naprej se je zataknilo še pri prehitevanju obeh SH saj se je eden ustavil in pri tem čisto zablokiral najino pot. Morala sva se ustaviti, vendar sva kar hitro pognala naprej. Potem je šlo vse kot po maslu do ciljne ravnine. Tam sem ugotovil, da sem naredil najbolj bedasto začetniško napako. Grey sem namreč vodil na sprehode po progi in tam izbral direkten izhod do avtomobila. Zadeva je bila grozna. Pri polnem pospeševanju proti cilju je namreč zavila direktno proti avtu in komaj sem se obdržal na kolesu. Ko sem jo prepričal, da je treba iti naravnost je po 50 m poskusila še enkrat. Po pregovarjanju sva le zapeljala skozi cilj. Razočaranje je bilo kar veliko, saj sem vedel, da je Grey odtekla super. Jezen sem bil pa nase, saj si po toliko letih dirkanja ne bi smel privoščiti takih napak.... Ampak razočaranje je trajalo samo do razglasitve rezultatov. Kljub vsem zapletom sem bil po prvem teku na tretjem mestu, z dobrim izhodiščem, da rezultat še izboljšam. Tudi zaostanek za najhitrejšo žensko je bil glede na težave realen.

Popoldan je bila na vrsti še krajša proga. Tu nama je šlo vse gladko in čas je zadostoval, da sva se prebila na prvo mesto. Tudi čas drugega teka je bil 2. najhitrejši nasploh, tako da sem bil zelo zadovoljen.

Odlično sta oddirkala tudi Damjan in Ellie in zasedla 3.mesto.
Lahko pa pohvalim organizatorje. Na tekmi je potekalo vse kot mora. Proga je bila odlična in zelo dobro označena. Redarjev je bilo na progi ogromno. Vse je potekalo po točnem časovnem planu brez odvečnih dejavnosti. Skratka tekma narejena za tekmovalce :)

SEZONA 2011

2011-09-05T06:42:00.001Z

Letošnja sezona dirkanja s psi se bo počasi začela. Letos sem dolgo časa sestavljal plan kaj in s kom dirkati na kateri tekmi, vendar so sedaj padle nekatere odločitve. Kar nekaj dilem je rešila Alfa, ki je po novih pravilih premlada za dirkanje v bikejoringu, pojavile pa so se tudi določene težave. Po kolesarski nesreči na treningu se namreč boji prehitevati in tudi na kolesu ni najbolj sigurna. Vendar se stvari popravljajo vsekakor pa bo potrebno še veliko usmerjenega dela. Predvsem mora dobiti čimveč pozitivnih izkušenj zato bo od sedaj naprej delala le na naprej pripravljenih treningih.
Prva velika tekma letos je evropsko prvenstvo ECF na Poljskem. Tam bosta na štartu oba moja psa. Žan se bo z Grey poiskusil v bikejoringu, jaz pa z Buddyjem v canicrossu. Buddy po preboleli bolezni ni v pravi formi in konec koncev tudi jaz nisem hiter tekač, vendar je to moja želja že od kar se ukvarjam s tem športom - začel sem namreč kot canicrossist. Ambicij na tej tekmi ni. Želim si da bi Žan odpeljal dobro tekmo in da se z Grey ujameta na progi. Rezultat je drugotnega pomena. Sam si želim samo priti v cilj brez poškodb, saj canicross zame predstavlja zgolj drugo disciplino, ki mi pa rezultatsko ne pomeni veliko.
Druga velika tekma letos je svetovno prvenstvo IFSS v Nemčiji. Ta tekma je zame najpomembnejša in poizkusil bom tempirati formo za nastop na njej. Želim si štartati v bikejoringu z Grey (če bo kvota tekmovalcev to dovoljevala), če ne pa se bom z Grey poizkusil v scootru ali canicrossu. Če bo uspel štart v bikejoringu si želim nadaljevati z rezultati, ki sem jih osvajal lansko leto.
Med sezono nameravam dirkati še na nekaterih drugih tekmah, ki pa rezultatsko niso pomembne. Poiskusil bom poiskati čim močnejše tekme, ker po mojem mnenju edino to vodi do uspeha.
Kondicija psov letos ni na tako visoki ravni kot je bila lansko leto v tem času. Grey je delala preveč canicross treningov in to z počasnejšimi tekači, kar se ji pozna na hitrosti, Buddy pa je praktično skoraj brez treninga od tekme v Trzinu. Vendar časa je še kar nekaj tako da optimizem vsekakor je.

Dopust - Lendavske gorice

2011-08-24T11:27:00.000Z

Glavnino letošnjega dopusta smo preživeli v Lendavskih gorica in sicer v apartmajski hiši Joy. Za tak dopust smo se odločili zaradi razloga, da so v hiši več kot dobrodošli kužki.
Tako smo se odpravili. Začeli smo pobirati stave ali bomo vse pse , kolesa, opremo, oblačila..... spravili v Berlingota ali ne. Na koncu je šlo in Berlingo je proti Lendavi odpeljal 3 ljudi, 4 pse, 2 kolesi in še cel kup ostale robe, ki smo jo potrebovali.
Dopust smo preživljali aktivno. V jutranjih urah sem s psi opravljal treninge na lendavskem polju, popoldne sva šla z Žanom ponavadi na kolo, vmes pa je bil čas še za izlete, kopanje v termah itd.
Da pa ne bi šlo popolnoma brez presenečenj je poskrbela Alfa, ki je začela z gonitvijo ravno na prvi dan počtnic.
Skratka. V Lendavskih goricah smo preživeli lep sproščujoč dopust. Bilo je ravno prav športa in vmes tudi nekaj relaksacije, tako da mislim da smo vsi uživali.

RAP CROSS MARATON - POHORJE 10.7.2011

2011-07-12T06:14:00.001Z

Z Žanom sva se udeležila prvega MTB maratona po Pohorju. Dolžina maratona je bila 36 km s tem da se prvih 16 km neprestano dviga, v drugi polovici pa skoraj neprestano spušča. Zaradi te značilnosti je bila sama trasa bolj podobna samemu vzponu kot pa maratonu.
Vzpon sam po sebi ni bil pretirano strm in tudi ne tehnično zahteven saj je večinoma potekal po makedamskih cestah. Prav takšen je bil tudi spust, kar pa je pomenilo da so bile na spustu hitrosti zelo visoke.
In sama dirka: Obema z Žanom je šlo vse po planu. Sam sem vozil na 7. mestu, medetem ko je Žan držal odlično 5 mesto. In to vse do zadnjega križišča, kjer sva oba zgrešila progo (in nisva bila edina). Sama proga je bila drugače zelo dobro označena, vendar ravno na koncu (na asfaltnem delu kjer so bile hitrosti ogromne), ni bilo ne talne oznake in ne traka, ki bi označeval progo. Bila je le majhna tabla kjer je pisalo pozor maraton ( povsod drugje so bile table z napisom RAP CROSS). Čeprav je šla dobra uvrstitev po gobe, je bila proga lepa, organizatorji prijazni in cela prireditev fajna. Moje mnenje oa je, da bi bilo popolnoma vseeno, če bi cilj naredili na vrhu (pri Arehu) in bi se potem vsi počasi in netekmovalno spustili v dolino. Spust po makedamskih cestah polnih pohodnikov s tekmovalno hitrostjo po moje ni najbolj pametna ideja - čeprav moram reči, da je bil ravno del med Arehom in začetkom makedamskega spusta najlepši.
Če nič drugega sva z Žanom naredila dober trening in preživela lep dan na klancih Pohorja - sprememba je bila več kot dobrodošla....

Gozdni tek - MAYA MAYA

2011-07-08T08:07:00.001Z

Z nekaj kolegi iz Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov (Mirko, Nuša, Barbara, Miha, Aleš) sem se udeležil teka na Pokljuki. Teklo se je na dve razdalji in sicer na 5 in 10 km. Sam sem se udeležil krajše, saj je moj namen doseči hiter tek na krajših razdaljah. Tek je služil zgolj kot test pripravljenosti in ravno zaradi tega sem dan prej opravil naporen gorski tek. Vse to zaradi tega ker se zavedam, da so canicross tekme večinoma dvodnevne.

Na sami tekmi so bile po štartu noge kar malo težke. Ker se prvi del večinoma spušča sem začel počasneje. Ujel me je prijatelj Mirko Perko, ki sem mu sledil do vzpona proti Rudnemu polju. Na klanec sem hotel pospešiti vendar so se poznale utrujene noge. Vseeno sem odtekel solidno in v cilj pritekel kot 6 tekač na 5 km. V svoji kategoriji sem pritekel celo na 3.mesto.
Tudi ostali tekači iz SKVVP so se odrezali več kot odlično ....
Rezultati: http://www.center-pokljuka.si/images/stories/mayamaya/rezultati-2gozdnitek_mayamaya.pdf

MOJI PSI

2011-07-06T14:00:00.029Z

ALFA - DOTALNO ZMEŠAN PES :) (57 cm - 25 kg)

Alfa je čistokrvni nemški kratkodlaki ptičar (vzreditelj David Pogačnik). Že ko sem jo spremljal v leglu je imela največ energije in dosedaj se to ni nič spremenilo. Psička je neverjetno aktivna, pri delu garaška vendar zaenkrat tudi solidno hitra. Po načinu dela na vleki spominja na mešanico Buddyja in Grey. Ima pa neverjetno voljo za delo. Mogoče ji manjka le kak centimeter plečne višine, vendar ta primanklaj izniči z veliko mišično maso. Velikokrat se hecamo da je pitbull med ptičarji....

GREY - ENERGIJSKA BOMBICA (58cm - 22,5 kg)
Grey je posebna mešanica vlečnega psa, ki mu pravimo Greyster (vzreditelja: Edvard Schumet in Primož Urank). Je mešanica nemškega ptičarja, poentra, aljaškega huskija -25% in greyhounda stara eno leto.
Psička ima neverjetno hitrost in lahkotnost gibanja (teče podobno kot greyhound). Po značaju je prijazna in zelo scrkljana. Na vsake toliko časa me po značaju spominja na Asko - ima namreč vse njene dobre lastnosti, na srečo pa ji po plašnosti ni podobna.
Velikokrat ji rečem kar pasji hibrid. Vse na njej je namreč narejeno za tek in vleko. Ima lahke kosti, globok prsni koš in v malem gobčku ogromni jezik za boljše odvajanje odvečne toplote. Šape ima ogromne da lažje teče tudi po mehkem snegu, na zadnjih tacah pa neverjetne mišice.

BUDDY (Arko Ljutomerski) - ČISTA MOČ (68cm 34 kg)
Je čistokrvni nemški kratkodlaki ptičar. Po značaju je zelo samostojen. Nobena stvar ga ne vrže iz tira. Pri vleki je zelo močan vendar mu manjka hitrosti. Zelo primeren pes za canicross. Poleg vsega pa je tudi prekrasen družinski pes in zrlo dober čuvaj. Uživa tudi na dogtrekkingih....

MANNY - STARI MAČEK (12 kg)
Mešanček z nemškim pinčem, star 14 let. Z nami je preživel vse mogoče. Z menoj je bil povsod - na vseh dopustih, na vseh avanturah...... Je prava trpežna korenina. Ne boste verjeli - izkazal se je celo kot vlečni pes, saj sta z Žanom dosegla zelo dobre rezultate.
Je prijazen kuža, kdaj pa kdaj tečen do večjih samcev saj je bil v svojem življenju kar nekajkrat tepen. Zelo dober čuvaj. Na vsak šum se odzove z lajanjem.

PSI KI BODO ZA VEDNO OSTALIH V NAŠIH SRCIH, ČEPRAV JIH NI VEČ MED NAMI:

ASKA - MOJA LJUBICA (22 kg)
Sibirski husky brez rodovnika. Moj prvi pravi vlečni pes. . Dobili smo jo od nekega "vzreditelja" pri starosti 10 mesecev. Psička je do takrat živela v krdelu. Ko je prišla k nam se je obnašala kot divja žival. Po mesecih truda in socializacije, smo jo uspeli pripraviti do stanja, da se je začela obnašati kot domači kuža. Kljub vsemu nismo mogli preprečiti tragične nesreče ki se je zgodila. Psičke zdaj ni več med nami, ampak za vedno bo ostala v naših srcih.
Zato pa naj bo to svarilo vsem bodočim skrbnikom kužkov. Psa si omislite pri dobrem vzreditelju!!!!!!!

TOTT - LEGENDA (okoli 28 kg)

Eurohound. Z njim sem tekel svojo prvo tekmo, za kar se lahko zahvalim prijatelju Edotu. Hotel sem ga obdržati vendar se z Mannyjem nikakor nista zastopila.
Tott sedaj uživa v večnih loviščih in če je v svojih nebesih, koplje luknje in lovi kokoši.

PECI - LENUHAR (17 kg)

Pes mojega otroštva. Čistokrvni srednji koder brez rodovnika. Bil je pravi egoist. Dočakal je 16 let starosti. Kljub svoji lenobi pa je z menoj vseeno prehodil veliko slovenskih hribov.

NIKA - LEVČEK (6 kg)

Prvi Betin pes. Bila je mešanka s kodrom. Zelo prijazen navihan kužek. S Pecijem sta bila idealni par. Beti jo je do mene vozila z kolesom in to tako da jo je vozila v nahrbtniku. Iz nahrbtnika ji je kukala samo skuštrana glava.

Prvi slovenski dogtrekking - Kočevski rog

2011-06-27T09:09:00.000Z

No pa smo ga speljali - prvi dogtrekking namreč. V Kočevski Rog smo se podali 4 pohodniki s svojimi psi. Kot prvo naj povem, da dogtrekking ni bil tekmovalnega značaja, ampak je šlo le za uživanje v neokrnjeni naravi. Podali smo se v petek zjutraj in prvi dan hodili mimo Pugleda do gozdne koče Luža, kjer smo tudi prespali. Seveda nismo prespali v koči, vendar kar ob tabornem ognju zaviti samo v spalne vreče. Naslednji dan smo se podali mimo Žage, čez Rajhenavski pragozd, do gozdne koče Podstene. Zaradi slabega vremena smo se zavlekli pod nadstrešek zraven koče, kjer jsmo imeli prijetno zavetrje. Ponoči je močno deževalo, vendar je zjutraj samo še rosilo. Nalovili smo deževnico (saj voda v vodnjaku ni bila pitna) in potem odšli do Rajhenava. Pri Rajhenavu smo krenili proti glavni cesti in jo nato mahnili proti Kočevju. v Kočevje smo prispeli v nedeljo popoldan.

Za konec lahko napišem, da smo se imeli zelo fino. Hvala Barbara in Kala, Jana in Tess, Peter in Kal za prelep vikend, ki smo ga preživeli skupaj v deželi medveda.

NEVER GIVE UP in 5. klubska tekma

2011-06-16T08:35:00.000Z

Za menoj je zopet lep in športno obarvan vikend. V soboto sem z Beti in Nušo odšel na kranjski štadion, kjer smo tekli na projektu NEVER GIVE UP - 10 krogov za 10 nasmehov. Šlo je za dobrodelno prireditev, ki je potekala 10 dni v 10 slovenskih mestih (vsak dan so fantje iz ekipe NGU pretekli maraton). Moram reči, da mi je bila prireditev zelo všeč. Vsak ki je prišel, je lahko odttekel poljubno število krogov v poljubnem tempu, štartnina pa je šla v roke desetih socialno ogroženih družin. Sam sem odtekel 10 km v solidnem tempu in nato še nekaj krogov bos. Kapo dol ekipi NGU. Upam da bo v prihodnosti izpeljan še kak podoben prejekt.

V nedeljo je potekala zadnja klubska tekma v canicrossu. Če sem hotel uvrstitev v pokalu sem moral štartati z Buddyjem. Ker pes ni kazal znakov bolezni sem se odločil da poiskusim, saj če priznam, se mi je za rezultat kar malo šlo. Odločil sem se da štartam pazljivo. Buddy je vlekel kot nor prvi km potem pa je v celoti omagal. Nisem ga priganjal in občutno zmanjšal tempo. Med progo sem mu omogočil še krajše kopanje v Bistrici in nato sva zopet nadaljevala proti cilju. Rezultat je tokrat zadoščal le za 4.mesto, vendar je to vseeno zadostovalo za skupno 2. mesto v pokalu. Na cilju sem bil zelo zadovoljen saj se ni ponovila zgodba iz teka Petra Levca.
Po tem teku ima Buddy vsaj mesec počitka in antibiotikov. V jeseni pa upam da se vrneva na progo zopet v polni kondiciji....

3. in 4.klubska tekma v canicrossu

2011-06-07T05:52:00.000Z

3. tekma v canicrossu se je zgodila še pred doggingom Petra Levca. Štartal sem z Buddyjem, ki je celo progo odtekel na polno. Neverjetno je, kako niha v sami zmogljivosti. Z lahkoto lahko rečem, da je bil to njegov najboljši tek letos. Težava je nastala, ko ni hotel prehiteti svojega "prijatelja" Kala. Vendar je kljub tem težavam čas zadostoval za drugo mesto. Pred tekmo pa se je vseeno zgodila manjša nesreča. Na treningu bikejoringa z Alfo sva zapela drevo in grdo padla. Rezultat tega je, da je kolo postal Alfin prvi sovražnik.

4. tekma v canicrossu je na žalost minila brez Buddyja. Buddy je namreč počival avtomobilu, moje skrito orožje pa je bila Alfa ali ljubkovalno moj El diablo. Ker tekma meni ni služila za točke je minila bolj kot trening za Alfo in navajanje Alfe na kolesarje. Vendar mala je resnično nora psica. Štartala je na polno (seveda z manj moči kot jo ima Buddy) in v tem ritmu nadaljevala skozi celo progo. Na progi sva seveda imela kar nekaj težav. Najprej sva se zapletla z Damjanom, ki je tudi padel. Nato sva imela skrivalnice pred Janezovim kolesom...nato - ne boste verjeli, sva se morala skriti groznermu kolesu, ki je šel nasproti. Seveda je bilo tudi zelo zanimivo teči po travi in ne po progi. Vendar razen tega je Diablo raztural. Meni se je kar smejalo. Bolj je šlo proti koncu, bolje je šlo. Tudi naslednji kolesar, ki je prišel nasproti je ni preveč zmedel. In presenečenje: Čas je kljub vsemu zadoščal za drugo mesto.... Na cilju je Alfa hodila malo križem kražem, vendar si je po nekaj minutah popolnoma opomogla in se že igrala z drugimi psi. Kaj naj rečem. Bil sem super zadovoljen. Pes pusti srce in dušo na progi. Pri njej vem, da bo vse, kar ji bo njena fizična zgradba omogočala pustila na progi. In če to ni največ kar mi lahko da..... El diablo je zakon :)

canicross in bikejoring

2011-06-07T05:50:00.000Z

Dogging Trzin 2011

2011-06-05T19:33:00.000Z

Letos se je v Trzinu prvič dogodila tekma v teku s psi . imenovana dogging. Sam sem imel zelo slab občutek, saj Buddyjevo zdravje niha že kar nekaj časa. Bil sem celo v veliki dilemi ali na tekmi sploh nastopiti ali ne, vendar sem se nekako zaradi "dolžnosti do kluba" odločil, da vseeno poskusim. Sedaj vem, da sem to storil zadnjič. Klub je samo klub, moji psi pa so poleg moje družine največ kar imam.

No, pa gremo k tekmi. Glede na to, da ni bilo na štartu Damjana, mi je za uspeh štela samo zmaga. Vse ostalo bi bilo poraz. Takoj po štartu je šlo vse vredu. Na ravnini so vsi takoj potegnili vendar sem tempu z lahkoto sledil. Odločil sem se, da poskusim z napadom na klanec, kjer naj bi bila z Buddyjem najmočnejša. Vendar je že pred klancem Buddy zavil na veliko potrebo in potem po 100m še enkrat. Skoraj me je ujela že druga skupina in za trenutek sem skoraj obupal nad rezultatom. Vendar sem se odločil, da vseeno poskusim. V klanec je letelo na polno in vidno sem lovil vodilne tekmovlce. Prehitel sem tudi kasnejšega zmagovalca Jošta Zakrajška (profesionalni veslač). Toda preden sem ujel vodilno skupino, je Buddy zavil še enkrat na veliko potrebo. Takrat sem ugotovil, da Buddy kljub svoji veliki želji po delu ni pravi. Kasneje sem prehitel Aleša in nadaljeval z lovljenjem. Ko mi je spet skoraj uspelo ujeti vodilna tekmovalca, se je pa začelo. Najprej zopet 2 krat velika potreba, potem mi ni šlo niti na strmem spolzkem klancu. Na spustu me je prehitel Jošt, vendar sem še zmeraj upal, da bo spusta kmalu konec in bo potem končno šlo brez težav. Takrat pa je Buddy enostavno padel. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, vendar je pes rabil kar nekaj časa, da se je pobral na noge in nato še enkrat zavil na veliko potrebo.... Ustrašil sem se in začel hoditi in kasneje počasi teči. Gledal sem nazaj in videl Aleša, da se mi približuje. Ker vodilnih tekmovalcev ni bilo več mogoče ujeti, tretje mesto pa mi ne bi pomenilo nič, sem se odiločil, da Aleša počakam in ga vzpodbujam do cilja (dogging je namreč uspel zaradi dela Aleša in Barbare). Na cilju sem takoj poiskal veterinarko, ki je na hitro pregledala Buddyja in na srečo ni ugotovila kaj hujšega. Na progi tudi ni šlo Beti in Grey, ki sta omagali zaradi klanca, potem sta se pa še izgubili na progi. Dosegli sta 4. mesto.
Sedaj pa je čas, da z raziskavami ugotovimo, kaj je z Buddyjem narobe. Dokler se to ne ugotovi, pa bo užival na bolniškem dopustu.

DUATLON BRDO in 2.trening tekma v canicrossu

2011-05-23T18:23:00.000Z

Letošnjo sezono sem zaradi pomanjkanja časa zelo malo tekmoval, zato je bila odločitev, da se udeležim MTB duatlona na Brdu (4-20-4) več kot dobrodošla. Letos nisem treniral menjav, zato sem se najbolj bal drugega teka, kjer sem imel v preteklosti največ težav. Plan tekme je bil sledeč: prvi tek odteči z malo rezerve, pritisniti prvi krog na kolesu, se potem drugi krog malo spočiti in nato odteči 4 km na polno.
Po štartu je šlo vse po planu. Prvi tek sem odtekel v svojem tempu in na menjavo prišel dokaj svež in sicer na 11 mestu. Na kolesu sem takoj prehitel 2 tekmovalca in vodilno tekmovalko, ter nato v drugem krogu ujel še dva tekmovalca, ki pa ju do menjave, ravno zaradi zmanjšanja svojega tempa, nisem prehitel. Upal sem namreč, da bom na drugem teku dovolj močan, da bom s hitrim zalključkom pridobil še 2 mesti. Vendar ni šlo vse po načrtu. Na teku ju nisem mogel slediti in le s težavo sem zadržal mesto, ki sem si ga privozil na kolesu. Tako sem tekmo končal na 8. mestu absolutno in 2. mestu v kategoriji. Po koncu tekme sem bil več kot zadovoljen in komaj čakam novih izzivov
Beti je tekla na pomladnem teku okoli Brda (10,2 km) in osvojila 2.mesto v kaztegoriji. Čestitke.

Dan za tem sva se oba z Beti udeležila š 2. canicross tekme. Z Buddyjem sva zopet dosegla drugo mesto, prav tako pa je bila druga Beti z Grey. S tem rezultatom sem več kot zadovoljen.

Preseneča Beti, ki kljub pomanjkanju treningov dosega zelo lepe čase.

Test Manmatovega nahrbtnika

2011-05-11T11:29:00.000Z

Na daljšem pohodu v začetku maja smo preizkusili, kako se pasji Manmatov nahrbtnik obnese pri daljši nošnji. Nahrbtnik je primeren za močne pse večje rasti. Fiksira se s pomočjo dveh trakov okoli trupa in širšega traku okoli vratu. Hrbtni del je izdelan v obliki sedla, na vsaki strani trupa pa ima predal, v katerega spravimo stvari, ki naj bi jih pes nosil. Žepa enakomerno obtežimo in nahrbtnik ostane v izravnanem položaju tudi med gibanjem. Nad praktično uporabo nahrbtnika sem bil navdušen. Buddy, ki ga je nosil, je med potjo nemoteno opravljal vse ostalo, kar mu je prišlo na misel, tudi valjal se je po travi in tekal med grmičevjem. Nahrbtnik je vse to odlično prestal. Po uporabi smo ga preprosto očistili in sedaj z Buddyjem že čakata na naslednji pohod.

Tek trojk in 1.trening tekma canicrossa

2011-05-09T10:56:00.000Z

Pretekli vikend je bil zame kar lepo šprotno obarvan. Kljub še ne povsem spočitim nogam od Roške pešpoti, sem se v soboto z Mihom in Alešem udeležil teka trojk. Poiskusili smo se na krajši razdalji 12,5 km. Tekmo sem vzel kot trening, saj po pravici povedano razdalje v taki dolžini ne tečem velikokrat. Resnično se je izkazal Miha, ki je na progi dajal vse od sebe in pokazal da se ne da tako zlahka. Z progo smo opravili v 1 uri.

V nedeljo smo na Grobljah imeli prvo trening tekmo v canicrossu. Moj cilj je bil progo odteči na polno, vendar ni šlo vse tako kot bi hotel. Poznala se je utrujenost prejšnjih dni, sama proga pa tudi ni med najkrajšimi. Vseeno je bil tempo teka malo nad 3:30 min/km, s čimer sem delno zadovoljen. Konec koncev nisem resno treniral teka že od lanske pomladi. Priznati pa moram, da me canicross mika bolj in bolj, predvsem zaradi Alfe s katero že sedaj dosegam zelo hitre čase. In če ne bo poškodb mogoče zopet vzamem tekaške treninge malo bolj resno. Najhitrejši čas je postavil Žepič Damjan, sam pa sem bil drugi.

Šmihelski kros

2011-05-09T10:32:00.000Z

30.4.2011 sva se z Žanom udeležila rekreativne MTB tekme v Šmihelu pod Nanosom. Tekma je bila super, vendar je sam nisem odvozil tako kot bi hotel. Na začetku sem se namreč preveč zagnal, za kar sem kmalu plačal davek. Približno na polovici proge me je ujel Žan kateremu sem poskusil pomagati po svojih najboljših močeh. Vendar tudi to ni šlo dolgo. Ko se je Žan odpeljal naprej, sem malo popustil v tempu in kmalu sem se počutil precej bolje. Proti koncu sem začel zopet stopnjevati tempo, vendar je bilo takrat že prepozno. Moram pa reči, da mi je bila tekma resnično všeč in na njej sem užival veliko bolj kot na tekmovalnih vzponih. Bo treba zadevo čimprej ponoviti.Žan je v svoji kategoriji osvojil drugo mesto. BRAVO !!!

Roška pešpot

2011-05-04T20:57:00.001Z

S Patrikom in Buddyjem smo se 1. maja letos odpravili prehodit Roško pešpot. Roška pešpot poteka po Kočevskem Rogu, dolga je približno 60 km in načeloma razdeljena v 3 dnevne etape.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili iz Kranja, prispeli v Kočevje in pustili avto pri Jezeru. Bilo je tiho praznično jutro, ko smo peš za nekaj časa zadnjič prečkali obljudene kraje. Bili smo predmet precejšnjega zanimanja domačinov, saj sva bila obtežena že z na videz težkima nahrbtnikoma (moj je imel 11 kg, Patrikov pa še nekoliko več), najbolj občudovan pa je bil Buddy, ki je prav tako nosil svoj pasji nahrbtnik.
Nameravali smo si ogledati Željnske jame, ker pa ni bilo videti nobene table, ki bi nas usmerila do njih, smo jo mahnili proti gozdu. Za slovo nas je prišel pogledat še eden največjih nemških ovčarjev, kar sem jih kdaj videla. Srečanje se je na srečo dobro končalo.
Kmalu nas je popolnoma obdalo zelenje. Najprej v obliki travnika, potem še v obliki gozda. Pot se je zlagoma vzpenjala, sledili smo markacijam v obliki medvedove šape, poslušali ptice in vse bolj tudi - zvok tišine :).
Na prvem pravem razpotju smo nekaj minut zaman iskali pravo smer poti, potem pa povprašali domačine, ki so ravno opravljali vzdrževalna dela na vikendu. Gospa je bila zelo prijazna in nas je povabila naprej na ograjen vrt. Midva s Patrikom sva dobila odlično kavo, Buddy pa lavor sveže vode. Buddy je tudi tukaj požel veliko zanimanja, za spremembo je lahko prosto dirkal po vrtu, medtem ko sta Patrik in gospodar vikenda premlevala Roško pešpot. Kmalu smo se nasmejani, veseli tako prijazne oskrbe na poti, odpravili naprej.
Malo naprej smo dan polepšali čredi krav, ki se je pasla na ogromnem travniku. Vsaj kazalo je tako, gledale so nas tako, kot 3 letni otrok gleda Telebajske :).
Ko smo prehodili odprti travnati predel, nas je za lep čas zopet zagrnil gozd. Korak za korakom smo iz popolne gošče zopet prispeli na jaso (pojavijo se kar na lepem in ti vzamejo sapo), še malo naprej pa smo prispeli do Pugleda. Pugled je stara, zapuščena vas, ki jo prerašča zelenje. Za razliko od nekaterih drugih točk Kočevja, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj, je vsa Roška pešpot prežeta z mirom in milino. Za daljši počitek na Pugledu sva si izbrala ruševine stare cerkve. V slogu Viljema osvajalca sem zavzela obzidje in nato ugotovila, da ima stavba tudi vrata na drugi strani... :) Znotraj rastejo drevesa in grmiči, ki svoje zelenje raztezajo tudi preko okenskih polic. Rožce morajo bit... :) Po malici smo se odpravili naprej in si spotoma ogledali še preostalo vas.
Narava je ves čas usuvala na nas bele konfete. V Kočevju je na nekdaj obljudenih področjih precej sadnega drevja, ki ravno v tem času cveti in trosi cvetne lističe daleč naokrog.
Sicer pa bi se dalo pot opisati tudi takole: gozd, gozd, jasa, lovska opazovalnica, gozd, lovska opazovalnica, gozd... Lovskih opazovalnic je ob poti verjetno več kot prebivalcev Kočevja. Sumim, da jih uporabljajo tudi za pobege pred medvedi ali vsaj ženami, saj so nekatere res postavljene na nemogočih mestih za opazovanje divjadi...
Zgodaj popoldne smo prispeli do Luž. Čudovita jasa z dvema kočama, vrtno utico z ognjiščem, vse pa obdano s travco, lepšo od angleške, posuto z malimi barvitimi cvetkami... Paša za oči.
Naprej smo jo mahnili mimo Rdečega kamna (zapuščena vas), kjer je raslo pravo malo morje čemaža. Pot se je vila naprej po napol zaraslih stezicah, obkroženih z sadnim drevjem, jasami, smrekami... Sijalo je še sonce in bilo je preprosto čudovito. Razen petja ptic nisi slišal žive duše.
Po nadaljnjem sklopu ovinkov in zavojev so nas markacije pripeljale do Kunča. Ob ogledu apartmaja, ki je bil na voljo, smo se rajši odpravili naprej (bila je popolna ruševina). To je nekoliko pokvarilo plan, saj je bilo mišljeno, da tu verjetno prespimo. Ura je bila pet popoldne, naslednja možna točka nočitve pa kar daleč stran, tako da smo jo kar mahnili naprej. Buddy se je že nekoliko upehal in Patrika vlekel predvsem navzdol, kar je moralo biti pravo malo mučenje za utrujene noge.
Kot nalašč je pot, ki sva jo hvalila zaradi odlične označenosti, tukaj malce podivjala. Vreme se je začelo kvarit, nabirali so se oblaki, priganjala nas je ura, mi pa smo se mučili po pravkar posekani gošči in iskali markacije. Buddy se je v nekem trenutku odločil za maskirno opravo in se iz gostega šavja mladih bukev prikazal čez nahrbtnik oblečen v veje in listje, ki jih je nabral med potjo. Še dobro, da Mamnatovi izdelki prenesejo vse :). Celo psa, ki se z njimi valja po hrbtu :).
Ta del poti je bil orientacijsko kar zahteven, ampak lotila sva se ga tako, da sva, če sva bila v dilemi, vsak iskala markacije na svojem koncu in drug drugega usmerila na pravo pot. Iskanje je bilo malce težje, ko je začel padati dež, saj se je vidljivost posledično precej zmanjšala. Kljub temu smo kar uspešno napredovali in se prebili do kolovoza, kjer je življenje zopet postalo precej lažje.
Premočeni in utrujeni smo se ustavili ob poti in naredili kratko pavzo. Prišlo mi je na misel, da ne bi bilo prijetno, da te medved zaloti medtem, ko si v gozdnem wc-ju s spuščenimi hlačami... Kadar mi gredo po glavi neumnosti, hujše od običajnih, to ponavadi pomeni, da sem utrujena. No, po kolovozu se je pripeljal lovec, prijazno ponudil pomoč pri orientaciji, nato pa nas opozoril, naj ne taborimo tu blizu, saj je samo 300 m od tod brlog mame medvedke s 3 mladiči. Zopet smo si oprtali nahrbtnike in jo mahnili naprej. A medvedi mi niso šli iz glave... Buddy je ves čas vohljal, a ni pokazal, da bi zavohal kaj posebnega. Na lepem je višje v bregu nad nami počila veja. Srnjad, sem si mislila. Šli smo naprej. Potem pa je na lepem završalo, kot da se po bregu dol kotali ogromna skala. Na kolovozu, 20 m za nami, se je znašla mami medved. Prav tako presenečena nad pojavami z nahrbtniki kot mi nad njo se je z glavo obrnila proti nam in zarenčala. Ojej. V trenutku mi je postalo jasno, da bi lahko, če bi se pognala proti nam, lahko samo še odštevala... 5,4,3,2,1, tema!... Njena moč in hitrost sta bili osupljivi. Na srečo je na poti ostala le par trenutkov in nadaljevala svojo pot v goščo, pri tem pa zopet lomila veje in manjša drevesa. Pogledala sem Patrika. "Ne morem verjet, zmeri sem si želela videt medveeeeeeda!" Rekel ni nič, samo pogledal me, kot bi me vsak pri zdravi pameti in si mislil "nora baba" :). Poiskal je petarde, če bi se rjavolaska slučajno vrnila, nisva namreč vedela, kje se nahaja njen podmladek. A na srečo je bilo to to. Nobenih srečanj z renčanjem in merjenjem, kdo bolj smrdi, ni bilo.
Malo naprej sva videla še dva ogromna jelena. Počasi pa smo le pritavali do skavtskega doma - ravno pravi čas, postajalo je že resnično temno. Nekaj malega smo pomalicali, potem pa se odpravili spat. Pod skavtskim domom je odprt napol bunker, kjer je možno prespat. V prostoru se nisem počutila najbolje pa še srečanje z medjedom me je malo pretreslo. Zaradi alergije so me pekle oči in nikakor jih nisem mogla zapret. Buddy si je mislil: če pride medved, me bo Patrik branil. Patrik si je mislil: če pride medved, me bo Buddy branil. Oba sta kmalu zaspala. Jaz pa sem v polsnu tavala od ene more do druge. S svojimi zabasanimi sinusi in težavami vseh vrst sem seveda zbudila Patrika. Spila sem malo vode in se toliko zbistrila, da sem razmišljala samo še o pol neumnostih. Kaj neki spravi medveda v tako slabo voljo, da tako renči? Je prišla domov, pa nihče od mulcev ni naredil svojih gospodinjskih zadolžitev? Je hotela gledat svojo najljubšo nadaljevanko, pa je bil po televiziji fuzbal?.... Med razmišljanjem o neumnostih sem končno zaspala.
Proti pričakovanjem smo se zbudili relativno pozno (ob šestih). Pričakalo nas je sonce in okolica, ki nas je prejšnji večer pričakala v temi, je zasijala v svoji pomladni lepoti. Patrik je predelal svoje Salomonke, ki so mu prejšnji dan zadale salomonske bolečine, v Air Solmon. Po zajtrku smo se odpravili mimo ruševin, iz katerih so se dvigale jutranje meglice, proti Rajhenavskemu pragozdu. Povsod so ležala podrta drevesa, prekrita z mahom. Bilo je magično. Edino hoja je bila malček bolj zahtevna... :)
V nadaljevanju smo videli jelko, kraljico Roga. Proti veličastni 500 letni gospe je še kralj Buddy izgledal kot miška :).
Počasi, a vztrajno, smo se prebijali proti Podstenam. Utrujeni od prejšnjega dne smo se gibali nekoliko počasneje. Na Podstenah smo se oskrbeli z vodo. Bilo je hladno in mokra stopala v mrazu niso bila najbolj prijetna, tako da sem bila vesela, ko smo se odpravili naprej. Od tu sva drugič govorila z Žanom in se pohvalila z medvedom :)...
Sledil je spust do vasi Rajhenav. Med potjo smo na kratko zasedali za klopco ob poti.
Bila sem utrujena in neuspešno poskušala povedati Patriku vic, ki se je posredno nanašal na Buddyja. Kljub temu, da sem pokvarila poanto, sem se nasmejala do solz in iz oči sprala vse alergene :).
Na lepem se je po kolovozu pripeljal avto. Ustavil se je in vprašal, od kod sva. Na najino veliko presenečenje je povedal, da se piše Prelesnik, ustanovitelj Roške pešpoti. To se nama je zdela kar lepa čast in večjo navdušenostjo smo jo mahnili naprej.
Mimo čebelnjakov, ki so stali sredi pašnika kar v premičnih predalih :). Mimo kraške ovčarke Rozi (ki nas ni povabila na kavo, čeprav je Patrik izgledal žejen). Mimo prostranih pašnikov globoko sredi Kočevskega gozda. Mimo tisoč in ene lovske opazovalnice. Zopet v gozd, kjer je sledila kratka pavzica za lepljenje žuljev in zračenje stopal, pa mimo Prelesnikove koliševke proti Lovskemu vrhu. V tem času bi gospoda Prelesnika, če bi bil na dosegu roke, verjetno vprašala, kaj neki je mislil z vsemi vzponi?...
Ko sem med pavzico ležala na svojem nahrbtniku in gledala gor v nebo mimo vseh brezovih listov in mušic, ki so se šle svoje pomladanske letalne akcije, sem se zavedela, da v daljavi slišim avto. Neverjetno, kako tako v miru in tišini zaznaš en sam samcat avto, sva se pogovarjala s Patrikom...
Ko smo se mimo precej velikega goniča prebili do Lovskega vrha, se je sonce ravno igralo skrivalnice. Za nagrado za pridne hribolazce smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom v dolino. Po preboju skozi goščo smo se strmo spustili do vasi Onek. Znova civilizacija. Še dobro, da nismo pristali sredi Ljubljane, počutila bi se kot na Marsu. Tu pa je mehka zelena pokrajina poskrbela, da sem se zopet počasi z mislimi prestavila nazaj v urbano okolje. Vas smo kmalu zapustili in potovali nekaj časa ob cesti, nato pa še en odsek skozi gozd.
Približevanje Kočevju so začeli oznanjati kupi smeti in zvoki s ceste. Zadnji del smo prehodili po asfaltu. Prihajal je večer, na poljih ob poti so še vedno zemljo obdelovali traktorji. Podali smo se do avta in pozno zvečer smo bili že v Kranju.... Tuš, tuš, tuš! :)
Pot je bila precej naporna, smiselno jo je prehoditi v treh dneh, ne v dveh, tako kot midva. Skoraj vsa je odlično markirana, vendar na delih težje prehodna. Kljub temu ste za svoje prebijanje skozi divjino nagrajeni s čudovito pokrajino, sledovi divjadi, mirom in tišino, ki jo dandanes že težko najdete. Mene je preprosto začaralo.
Buddy nekaj dni za tem še vedno počiva. Pa tudi midva sva kar utrujena. Stopala so utrpela svoje, pri meni tudi rame, pri Patriku noge.
Mi je pa pred mojo daljšo letošnjo peš potjo v tolažbo, da moj organizem ob rednem dovajanju hrane, vode in power barčkov deluje kot dobro utečen diesel :) - vztrajno in v svojem tempu napreduje naprej ;)....

Zapisala: Beti

PREHRANA ŠPORTNIH PSOV s pomočjo znamk FITMIN IN FLYINGDOG

2011-04-29T12:35:00.000Z

Ker v moj poštni nabiralnik prihaja vedno več vprašanj v zvezi z prehrano mojih psov, sem se odločil napisati en kratek članek na to temo.
Vsi moji psi so na briketirani hrani FITMIN, prav tako pa vsi psi dobivajo tudi prehranske dodatke znamk FITMIN in FLYING DOG.

Buddy in Grey: Prehranska osnova obeh odraslih tekmovalnih psov je visokokvalitetna briketirana hrana FITMIN MEDIUM PERFORMANCE. Hrana je v osnovi namenjena aktivnim psom. Briketi so malo večji od večine konkurence in posebne oblike za čiščenje zob. Velika prednost je tudi ta, da jih zaradi okusnosti brez težav uporabljam tudi kot nagrado na sprehodih. S tem se izognem mešanju različne hrane.
Po treningu oba psa dobita dodatek FLYING DOG AFTER DRINK, kar jima pomaga pri regeneraciji mišic. V dnevih treninga v vodo dobita tudi MINERAL DRINK za hidracijo. V tem času sem opazil, da psa veliko lažje delata na polnih obratih in predvsem Buddy veliko lažje trenira več dni zapored. Dozdeva se mi, da psa tudi veliko bolje prenašata spremembe temperature. Kot preventivo na obrabo kosti in sklepov dvakrat na teden dobivata tudi dodatka FLYING DOG GELATINE IN CALCIUM.

Alfa: Ker je Alfa stara šele 9 mesecev, so njena prehranska osnova briketi FITMIN MEDIUM PUPPY. Briketi so prilagojeni mladim psom in energijsko dovolj močni za pravilno rast in razvoj mišic. Ker je Alfa že v procesu treninga (trenira bolj poredko kot odrasla psa) po treningu dobiva tudi AFTER DRINK ter MINERAL DRINK. Ti dodatki skrbijo, da se njene mišice regenerirajo in da je psica pravilno hidrirana. Ker se zavedam, da se njeni sklepi in kosti šele razvijajo, dajem poudarek predvsem na dodatka GELATINE in CALCIUM. Ta prehrambene dodatka dobiva 3-4 krat tedensko.

Manny: Manny je prehransko zelo občutljiv kuža. Star je namreč 15 let in ima zelo občutljiv želodec. Njegova prehrana so briketi FITMIN SENSITIVE, saj hočem, da so čim lažje prebavljivi. Pes namreč želodec obremenjuje z raznimi zdravili, ki mu uravavajo delovanje srca. Poleg briketov dnevno dobiva dodatek FITMIN JOINTS, za lažje gibanje, bolj zdrave kosti in sklepe.

P.S - V času manj intenzivnih treningov zaradi cenovne ugodnosti uporabljam FITMINOVE dodatke JOINTS in SPORT.

Pa naj ta članek ne zveni samo kot reklama. Sam sem namreč kar dolgo iskal prehrano, ki bo popolnoma odgovarjala mojim psom in bo cenovno dokaj ugodna. Ko sem jo našel, sem se ravno zaradi tega odločil tudi za uvoz le te v Slovenijo.

DRYLAND LOGATEC 2011

2011-04-20T06:48:00.001Z

Letos se je v Logatcu odvilo že drugo dryland tekmovanje v Sloveniji.
In sedaj k tekmovanju. Najbolj me je skrbela dirka Žana z Grey v bikejoringu. To je bil prvi Žanov bikejoring, saj je nekajkrat poskusil le na treningu vendar ne s polno hitrostjo. Že po prvem dnevu pa je postalo jasno, da sta se z Grey super ujela, saj je za enim najboljših tekmovalcev na svetu Shumet Edvardom zaostal le slabo minuto. Drugi dan pa je zaostanek celo zmanjšal na 35 sekund. Tretji tekmovalec je zaostal za njim dobri 2 minuti na dan.

Sam sem se letos poizkusil v canicrossu z Buddyjem. Prvi dan sem postavil najhitrejši čas med moškimi vendar me je prehitela Nuša Gros - čestitke. Drugi dan sem vedel da bo prvo mesto zelo težko ubraniti, saj je imel tekmovalec Damjan Žepič (najuspešnejši slovenski IRONMAN) za menoj zaostanka le 50 sekund. Med naju se je uvrstil še Mirko Perko. Malo sem upal na nesodelovanje Damjanovega psa, vendar me je tokrat Jutta pustila na cedila in odtekla tako kot zna. Tako sem tudi drugi dan postavil drugi čas proge vendar tokrat za Damjanom. Skupno je bilo to dovolj za drugo mesto, s katerim sem več kot zadovoljen. Buddy je odtekel super in neverjetno je, da postaja iz leto v leto boljši .

Še enkrat pa čestitke Nuši, ki je dosegla najhitrejši skupni čas obeh dni in mislim da s tem dokazala, da bo letos nevarna konkurentkam tudi na največjih tekmovanjih.
Tekmovala pa sta tudi Nika in Lan v bikejoringu in dosegla prvo mesto. To pišem zato ker je Lan veliko treniral z mano in z mojimi psi, tako da se moram malo pohvaliti tudi z njim. Seveda pa je tudi Nika kljub ne najboljšemu zdravju odpelajala odlično.

CANIFIT

2011-03-29T12:23:00.000Z

Sporočam, da je začela delovati internetna stran podjetja CANIFIT - http://www.canifit.si/. Podjetje se ukvarja z prodajo opreme za delovne pse, ter trženjem kvalitetne prehrane in dodatkov.

Članek v Kranjskem Glasu

2011-03-28T08:48:00.000Z

Canicross Budimpešta 20.3.2011

2011-03-22T13:04:00.000Z

Za prvo letošnjo tekmo sem izbral tekmo v Budimpešti. Na tekmo sem odšel skupaj z Mirkotom in Nušo, s seboj pa sem vzel samo Buddyja. V Lendavi smo se dobili še z Damjanom in Nino in nato skupaj odšli proti Budimpešti. Ko smo prispeli na prizorišče, smo ugotovili da je tekma v canicrossu del atletskega mitinga. Po prijavi smo odšli na obvezno kavo, potem pa je sledilo ogrevanje. Na hitro smo si ogledali progo, ki je bila zelo ozka in kratka. Vmes sta bila celo dva mostička, na katerem je bilo prostora le za enega tekača naenkrat. Za nameček pa se je teklo še dva kroga.

Na štartu sem tokrat doživel pravi šok. Ponavadi me Buddyjeva moč takoj izstreli na prva mesta, tokrat pa so me tekači prehitevali eden za drugim. Ko se je stanje umirilo sem prvi krog tekel na 6 mestu, pred menoj pa je bila tudi Nuša, ki je bila v ženski konkurenci razred zase. V začetku drugega kroga je imel težave Damjan, tako da sem se prebil na peto mesto. Na zadnjo ravnino sem prišel še zmeraj na petem mestu (takoj za Nušo) in vedel sem da je sedaj treba stisniti iz sebe maksimum, če hočem pridobiti še kako mesto. Začel sem s podaljšanim šprintom in kmalu prehitel Nušo in Mirkota, nato pa še madžarskega tekmovalca z dobemanom. Na zadnji mostiček sem pritekel z minimalno prednostjo, ki sem jo v šprintu do cilja tudi zadržal. Takoj še sam nisem mogel verjeti, da sem se uvrstil na tretje mesto, še bolj pa sem bil vesel dejstva da sem taktično odtekel brez napak.

Od vsega pa me najbolj veseli dejstvo, da z Buddijem nisem imel nobenih težav. Kljub ozki progi, prehitevanjih in mostičkih je tekel kot v transu, in vse kar je bilo važno je bilo to, da prehiti druge pse. Za to je seveda zaslužna tudi Nuša, ki je z njim odtekla veliko treningov, prav tako pa se pozna delo, ki sem ga z njim opravil na drugih področjih. Buddy je odtekel odlično in 3 mesto je povsem njegova zasluga.

Dirka mi je bila všeč. Veseli me dejstvo, da je bila štartnina minimalna, nagrada pa je bila v gotovini. Ta dva pogoja sta bila namreč dovolj, da smo preživeli čudovit dan in to praktično brez stroškov :)

Članek v Kranjčanki

2011-03-09T07:40:00.000Z

Pasja hrana FITMIN

2011-02-15T18:04:00.000Z

Z veseljem sporočam, da bo od 10.aprila v Sloveniji na voljo pasja hrana FITMIN. Sam jo že kar nekaj časa uporabljam na svojih psih in sem izredno zadovoljen. Na začetku bo na voljo le ožji spekter hrane, vendar upamo, da čimprej razširimo ponudbo na celoten spekter hrane FITMIN.

Opis znamke FITMIN:

Pasja hrana FITMIN vsebuje:
Visok odstotek svežega mesa
Naravne antioksidante
Sistem za čiščenje zob in zdrave zobe
Dodatke za zdrave sklepe
DHA, ki ima pozitivni učinek na razvoj živčnih celic
Ima pa tudi embalažo, ki je preprosta za prenašanje in ohranja svežino izdelka ves čas uporabe

Dobra in zdrava hrana, ki ni po okusu vašega ljubljenčka, ne bo dosegla dobrih rezultatov, zato je pri izdelavi okus ena od prioritet. Kljub temu pa je Fitminova filozofija sledeča: v hrano vključiti ne le tisto, kar je živalim všeč, temveč tudi tisto, kar je za njih zares dobro.
Za predelavo so uporabljene samo kvalitetne osnovne sestavine. Izid je zdrava, odlično prebavljiva hrana. Za pasjega lastnika to pomeni, da za svoj denar dobi kvaliteten izdelek; metabolizem živali pa je ob tem manj obremenjen, kar se pozna tudi na manjši velikosti iztrebkov.
Od svoje ustanovitve dalje se je podjetje orientiralo na ponudbo visoko kvalitetne hrane po zelo sprejemljivih cenah, kar se je pokazalo v rekordnem porastu firme, ki je že sedaj ena največjih v srednji Evropi. Raziskava in razvoj recepture hrane se izvaja direktno v podjetju, pri raziskavah in razvoju podjetje sodeluje z vrsto zunanjih sodelavcev in specialistov veterine. Zahvaljujoč tem aktivnostim lahko ponudijo unikatno izdelane recepture in visoko kvalitetne proizvode.
Fitmin prehrambeni program je cenjen med rejci, ki prav tako sodelujejo pri njegovem razvoju. Uspeh tega sodelovanja dokazuje tudi preko 25.000.000 kg Fitmin hrane, prodane od leta 1998. Ena zelo pomembnih kvalitet Fitmina je tudi odličen okus, ki ga nenehno testirajo in izboljšujejo s pomočjo psov, ki so nastanjeni v vzrejnem centru. Ti psi tekmujejo v agilitiju, sodelujejo na tekmovanjih v zganjanju ovac in delujejo kot terapevtski psi.
Hrana se proizvaja na Češkem, ustreza standardu ISO 9001 ter HACCP (mednarodna metoda za zagotavljanje varne prehrane), narejena je v skladu z določili Češke republike in Evropske Unije. Podjetje v procesu proizvodnje uporablja obnovljive vire energije.
Fitmin hrana upošteva potrebe posameznega psa in spoštuje njegove posebnosti. Kljub zaokroženi in uravnoteženi prehrani pa se v določenih obdobjih lahko pojavi potreba po dodatnih hranilih. Fitnimovi dodatki k prehrani omogočajo rejcem in lastnikom, da z dodajanjem vitaminov in raznih elementov pomagajo v situacijajah, ko pes to potrebuje, še preden se te težava izrazijo v takšni obliki, da je potreben obisk veterinarja. Ti dodatki se torej uporabljajo preventivno ali za aktivacijo pasjega telesa - z naravnimi sredstvi.
Enotna podlaga sestavin v različnih tipih Fitminove hrane omogoča enostaven prehod od enega na drug tip hrane, glede na trenutno stanje, potrebe in starost vašega psa.

Nič več skrbi s prehrano vašega psa – izberite FITMIN

Predstavitev vlečnih psov na Pokljuki

2011-02-11T08:37:00.001Z

V nedeljo, 5.2.2011 smo se člani Kluba zbrali na Pokljuki. V okviru Šolskega pokljuškega maratona smo na progi prikazali skijoring ter vlečenje sani. Poleg množice otrok, ki je tekmovala na maratonu, smo tudi mi prevozili krajšo različico proge. Bili smo tudi na voljo za vprašanja in razne informacije na temo vlečnih psov. Druženje, tokrat na snežni podlagi, je potekalo v prijetnem vremenu. Sam sem štartal v vpregi dveh psov in sicer z Grey in Alfo. Bilo je prav super, le na štartu je bilo noro, saj psice ne znata stati na miru. Na progi je šlo vse kot po maslu in tudi Alfa je brez težav držala Greyin tempo.

Trening 8.2.2011

2011-02-08T12:19:00.000Z

DRYLAND LOGATEC 2011

2011-02-01T19:43:00.000Z

16.in 17. aprila bo v Logatcu tekma vlečnih psov. Prijave in vse informacije potekajo na http://www.skd-logatec.net/dryland2011.

Leto 2010 je za nami

2011-01-12T19:56:00.001Z

Ko pogledam nazaj, ugotavljam da je bilo leto 2010 zame zelo pestro. Začelo se je slabo, nadaljevalo še slabše a končalo perfektno. V letu 2010 sem imel celo vrsto poškodb. Od vnete kolenske kite, ki se ni in ni hotela pozdraviti, do skoraj usodnega padca s kolesom, ki me je za cela 2 meseca oddaljil od vsakega športnega udejstvovanja. Vendar sem ta čas izkoristil za veliko drugačnega dela s psi. Nasploh Grey je bila tista, s katero sva ogromno delala na socializaciji, samozavesti itd.

In potem je sledila sezona. Na tekmah mi je šlo solidno. Grey je bila prava zvezda. Nobene stvari se ni več bala, delovala je samozavestno, pravi užitek je bil dirkati z njo. Buddy je imel določene težave, predvsem na mass startih. Poznalo se je, da z njim nisem veliko delal na tem področju. Vendar sem bil tudi z njim zelo zadovoljen. Največ mi je pomenilo z njim osvojeno 3.mesto na doggingu v Celovcu, kjer je klub izredno težkim pogojem dokazal da je za canicross pravi car.

In potem je sledilo ECF evropsko prvenstvo. Po prvem ogledu proge je samozavest močno padla, vendar se je izkazalo, da sva z Grey res dobro priptravljena.Grey je kljub svoji majhnosti dokazala, da zna odgarati tudi na klancih in 9 mesto je bilo več od pričakovanj. Nato je sledila še ESDRA. Tudi tu sva dosegla 9. mesto in s tem dokazala, da sva dejansko v tako željeni prvi deseterici v Evropi. Tu je za piko na i še Nuša Gros z Budijem pritekla na odlično 4. mesto v canicrossu.

In sedaj sezona 2011. Komaj čakam da se začnejo prve dirke. Samozavesti mi ne manjka. Imam dva psa, ki sta v pravih letih, za njima pa malo črno veselje, ki mi na vsakem treningu prikrade nasmešek na obraz :)
Lepo je početi nekaj v čem zares uživaš. In ni lepšega kot se zjutraj z naglavno svetilko poditi po gozdu. Po takem treningu dan postane veliko lepši :)

Palmanova

2010-11-30T20:26:00.000Z

Letos sem se po končani sezoni dirkanja s psi, udeležil malega maratona v Palmanovi. Verjetno se sprašujete zakaj ? Tega odgovora namreč ne vem niti jaz. V preteklem obdobju sem namreč treniral predvsem kratke intenzivne teke, še najraje pa sem treninge opravljal na gorskem kolesu - če je le vreme dopuščalo. Lahko si predstavljate kako je teči 21,1 km, če treniraš za 10 min tekmo. Ampak kljub temu je bil plan teči osebni rekord, ki znaša nekaj nad 1:35. Prva napaka je bila, da sem s seboj vzel izpraznjenega Garmina in zaradi tega na začetku nisem imel pojma kako hitro tečem. Na teku na splošno nimam nekega občutka za tempo, ker pa sem tekel veliko canicrossa z tempom okoli 3 min na km, je bil ta moj občutek še slabši. Tako sem imel na 10 km čas 43,30 na polovici pa 46,09. Vendar kasneje ni šlo več po planu. Po 13 km so me začeli grabiti krči v ritne mišice (posledica canicrossa) in to tako močno da sem moral nekaj časa hoditi. Na 15 km sem tako ugotovil, da z zadanim časom ne bo nič, zato sem popolnoma popustil in se do cilja lepo raztekel. V cilj sem pritekel s časom 1:37:09. Na koncu sem bil malo razočaran, vendar sedaj mislim, da glede na način treniranja, to niti ni bil tako slab čas.

Evropsko prvenstvo vlečnih psov ESDRA

2010-11-22T11:40:00.001Z

13. in 14. novembra je v italijanskem mestu Falze di Piave potekalo dryland evropsko prvenstvo vlečnih paov po organizaciji ESDRA. Tja se je odpravila tudi slovenska ekipa v zasedbi Edvard Schumet, Nuša Gros, Luka Kodra, Bojan Bogovič, Mirko Perko in moja malenkost. Z nami je šel tudi Žan, ki je veliko pomagal na samem štartu.
Po pogledu na štartno listo se je izkazalo, da tekmovalcev ni tako zelo veliko. Predvsem v canicrossu je bilo tekmovalcev malo in neprimerljivo z evropskim prvenstvom ECF. Ampak da ne bo pomote. Ti tekmovalci, ki so bili, pa so bili večinoma izredno hitri, tako da je bilo tudi v canicrossu do medalje zelo težko priti. V bikejoringu se je poznalo, da ni starostnih kategorij zato je bila tudi konkurenca kar močna. Poznala se je tudi prisotnost skandinavskih tekmovalcev.
No in sedaj k moji dirki. Že po ogledu proge je bilo jasno, da bo proga težka, čeprav je bila skoraj popolnoma ravninska. Progo je oteževal zelo razmočen teren, saj so bile v tem predelu pred kratkim poplave. Ambicije na tej dirki so vseeno ostajale. Cilj je bil doseči vsaj prvo petnajsterico.
In potem je sledil štart. Z Grey sva progo odpeljala suvereno le na parih ovinkih je bila vožnja na meji padca. Gume (Racing Ralph) se v tem blatu niso izkazale za najboljše. Grey je odtekla brez napake. Niso jo zmotili ljudje ob progi, ne gledalci, ne voda…. In rezultat je bil temu primeren. Prvi dan sva dosegla odlično 9. mesto, vendar so bile razlike izredno majhne.
Za drugi dan pa je ostajala dilema. Ali iti na polno in tvegati padec, ali ovinke odpeljati malo bolj po pameti in pri tem seveda izgubljati na času. Odločil sem se, da ovinke vseeno zvozim malo bolj previdno, vendar sem kljub temu dosegel enak čas kot prejšnji dan. Na moje veliko veselje sva z Grey ostala na 9.mestu. To je bila že druga uvrstitev med prvo deseterico na letošnjih evropskih prvenstvih s čimer sva dokazala, da rezultat v Belgiji ni bil le srečen slučaj.
Tekel pa je tudi Buddy in sicer v canicrossu z Nušo Gros. Dosegla sta 4.mesto in po Nušinih besedah je Buddy tekel odlično.

ALFA

2010-11-16T12:15:00.001Z

Ime ji je Alfa. Kljub temu, da ime izraža njeno pravo naravo oziroma vsaj tisto, kar si želi biti, se nekako ne morem navadi nanj. Jaz jo kličem Alfi. Alfič. Včasih El Diablo.

Začelo se je tako. Hodil jo je gledat. Vsi so bili ljubki, ampak ONA je bila tista. Kljub temu, da se je spravljala nad vse ostale, vedno zadnja zaspala in skoraj nikoli mirovala. Ali pa morda prav zato… Vzel me je s sabo, da mi jo pokaže. Medtem, ko sem gledala vse druge, kajti jaz bi (za svojega psa) izbrala kateregakoli, samo nje ne, sta se onadva ukvarjala drug z drugim. Ne razumite me narobe. Rada imam pse. Vem pa, kakšnega psa s svojim znanjem in energijo lahko obvladam in kakšen bi mi povzročal težave. In Alfi, Patrikova nova lubica, je popolno nasprotje temu. A ko sem ju gledala skupaj, mi je bilo čisto jasno, da sta si izbrala drug drugega. Ko sva se vozila domov, je Patrik rekel: »NJO hočem… NJO ali pa nobene druge…« Ni bilo več kaj dodat… J Torej, Alfi, dobrodošla v krdelu!

Povedati moram, da je Alfi skupni Edotov in Patrikov projekt. Ocenila sta, da je od vseh Juttinih mladičkov (vzreditelj David Pogačnik) najbolj primerna za bodočega vlečnega psa in vzela sta jo v skupno lastništvo. Kar pomeni, da je Alfi malo pri Edotu, malo pri nas.
Kaj lahko povem o življenju z Alfičem?... Raste hitreje kot bambus. Energije ji nikoli ne zmanjka. Grey, njena dobrovoljna »teta«, se nikoli ne naveliča njenih burk in ob vsaki priliki se lovita po dvorišču in visita druga drugi z vratu. Buddy igra odmaknjenega dostojanstvenega šefa, toda tudi on si vsake toliko da duška in se prične cufati z malo ptičarko, ki neumorno brenči okrog njega in se nikakor ne pusti odgnati stran. Saj res, še en vzdevek ima- «moj mali tank«. Zdi se namreč skoraj neuničljiva. Kar se mene tiče, mi v ušesih odzvanja Cezarjeva misel, da ne dobimo takšnega psa, kot si ga želimo, ampak takšnega, kot ga rabimo. In Alfi me uči. O ja, vsak dan… Vsakih nekaj dni mi skoraj prebije ustnico ali poskuša naredit kako novo luknjo v ušesu. V prvi fazi sem jo morala vsake toliko položiti na bok, da se je umirila… Zgodilo se je, da je v zgodnjih jutranjih urah, ko bi rad samo spustil psa ven, da opravi svoje, skakala okoli mene kot neka mešanica kolibrija in roja pobesnelih čebel. Duracellov zajček je proti njej pravi amater. Tudi Patrika zna razjezit, saj občasno, prav tako v zgodnjih jutranjih urah, lahko iz kleti slišim kako kletvico in dialog ali vsaj monolog na temo »Alfa, ne že spet«…
Ko se pojavi Patrik, pri njej še vedno odpadem kot knof od gat. Njega gleda, za njim hodi, priteče na vsak njegov migljaj. Saj pravim, ljubezen… Tudi z Žanom se razumeta in vesela sem, da ga jemlje kar resno.
Imava pa tudi midve eno skupno dejavnost – tek. Kljub temu, da je še mladiček, Alfa rabi veliko gibanja. S smelim (in kasneje neuspelim) načrtom, da jo utrudim, je postala moj dolgo iskani partner pri teku. Občudujem njeno spretnost, saj je z vsakim tednom hitrejša, močnejša, vedno lepše teče. Kadar me vidi v tekaški opravi, se ji kar nasmeje. Tek ji je veselje in nagrada sama po sebi in samo prvič sem jo morala s priboljški zvabiti v boks, naslednjič je že točno vedela, kam greva…
Za razliko od psov, ki sem jih srečala v svojem življenju, od katerih je imel vsak vsaj en strah ali vsaj zadržanost pred stvarmi, kot so sesalec, curek vode, hrup, večji psi, mokra trava, boks, meter (Buddy verjetno ne bi priznal, ampak res), Alfič ne kaže nobenega strahu pred ničemer.

Alfa ni princeska, je razbojnica. Ampak razbojnica, ki ti priraste k srcu. Vedno bi kaj počela, če se le da, s tabo, ob tebi. Njen navzgor štrleči repek nikoli ni na miru in ona tudi ne. Iz nje bi bil nemogoče narediti družinskega psa,ki ne bi nikogar spravljal ob pamet .

Je izredno odziven kuža. Vedno te bo spremljala z očmi in vsaj zaenkrat se še ni pojavila stvar, ki bi bila bolj zanimiva od njenega človeškega krdelnika, ki želi njeno pozornost. Ima ogromno mero energije. Z malo sreče in veliko znanja se bo, upam, dalo vso to njeno predanost in naravne danosti pretovoriti v odličnega vlečnega psa…

Avtor: Beti Zupanič

Rekreativni tek na Ljubljanskem maratonu

2010-10-30T15:03:00.003Z

Letos sem se ljubljanskega maratonu udeležil v najkrajši disciplini 10 km. Na tekmo se nisem posebno pripravljal in tudi tekaški treningi (kar jih je sploh bilo) niso bili tempirani na to razdaljo. Zadnje čase sem namreč tekel bolj kot dopolnilo kolesarskim treningom, v primeru slabega vremena ali pomanjkanja časa. Zaradi vsega naštetega me je rezultat 42 min in 22 sek, še toliko bolj presenetil. Omenjen rezultat je zadostoval za 94 mesto med 2221 tekmovalci.

Evropsko prvenstvo ECF 2010 - prva deseterica v Evropi

2010-10-30T14:53:00.004Z

Od 8. do 10. oktobra je v Belgijskem mestu Vielsalm potekalo Evropsko prvenstvo v tekmovanju vlečnih psov pod okriljem organizacije ECF (European canicross federation). Tekmovalni disciplini sta bili canicross in bikejoring. Za razliko od zimske različice tekmovanj z vlečnimi psi, kjer psi vlečejo za to prirejene sani, pulko ali tekača na smučeh, v tej pomladno jesenski disciplini (poleti je za tovrstne dejavnosti za pse prevroče) pes z vleko pomaga do večje hitrosti tekaču (canicross) ali kolesarju (bikejoring).
Organizatorji letošnjega evropskega prvenstva so pripravili dokaj zahtevno progo z veliko vzpona, na kateri je prišla do izraza predvsem človeška in pasja moč ter v bikejoringu tehnika vožnje. Zelo pomembna je bila seveda tudi usklajenost znotraj posamezne ekipe (človek in pes), še posebej pri zavojih, prehitevanju počasnejših tekmovalcev ter pri premagovanju zahtevnejših delov proge.
Tekma je potekala dva dni, v bikejoringu so bili štarti posamezni, drugi dan s krajšim časovnim razmikom in v skladu z uvrstitvami prejšnjega dne. V canicrossu pa je za še več adrenalina na začetku tekme prvega dne poskrbel množični štart (z obilo laježa), medtem ko so drugi dan štarti potekali glede na zaostanek na progi.
Prijetne jesenske temperature so bile ravno pravšnje za gledalce ter znosne za tekmovalce in njihove pse. Mnogo tekmovalcev je pse po tekmi hladilo v banjicah, ki so čakale na cilju.
Tekmovali so psi vseh vrst, prevladovali pa so hitri, veliki in močni, posebej za vleko vzrejani mešanci (greysterji). Med pasemskimi psi je bilo mnogo ptičarjev, nekaj setrov, huskijev, bokserjev, pitbullov…
Sam sem se prvenstva udeležil v bikejoringu z Grey.Prvi dan sem dosegel deseto mesto. Bil sem zelo zadovoljen, tudi Grey je dala vse od sebe. Naslednji dan sem dosegel osmi čas na progi in s tem pridobil eno mesto, kar pomeni, da je bila moja končna uvrstitev deveto mesto. Že odkar se ukvarjam s tem športom, sem si a evropskem prvenstvu želel uvrstitve med prvo deseterico in tokrat mi je to uspelo. Ta uvrstitev mi veliko pomeni tudi zato, ker je bila proga resnično zahtevna.
Edvard Schumet je z Vato v bikejoringu dosegel drugo mesto, Nuša Gros se je z Dixie v canicrossu uvrstila na dvanajsto mesto, Mirko Perko z Archem pa je bil osemnajsti.

Dirka vlečnih psov Seckau 2010

2010-10-13T07:44:00.005Z

Na dirko v Seckau sem se odpravil skupaj z Tejo Martinovič, ki je tekmovala v canicrossu. Sam sem se nameraval preiskusiti tako v bikejoringu kot tudi v canicrossu. Ker je prizorišče dokaj blizu sva se odpravila na pot šele v soboto zjutraj. V Seckau se nama je pridružil še Matjaž Ovsenek. Po prijavi smo odšli na ogled proge. Proga je bila težka, saj je imela dva konkretna vzpona, po vzponu pa je sledil še dokaj zahteven spust. Proga mi sicer ni bila najbolj pisana na kožo, ampak vseeno sem si nadejal kar dobrega rezultata.
Kot prvo sem štartal z Grey. na progi nama je šlo dobro, edino težavo sva imela, ker sva zgrešila progo (organizator jo je namreč v zadnjem trenutku spremenil) in s tem naredila dodatnih 600-800m. Čas je vseeno gladko zadoščal za prvo mesto.
Pri canicrossu smo štartali v skupinskem štartu vendar tokrat ni šlo vse po planu. Že po 200m se mi je namreč zlomila zaponka na vrvi, tako da mi je Buddy ušel. Ko je prehitel vse tekmovalce, se je hotel vrniti do mene pri tem pa je čelno naletel na ostale pse. Kar je sledilo je bilo precej renčanja in zmede. Da pa to še ne bi bilo vse, sem si pri posredovanju poškodoval še koleno. Tekme seveda nisem končal. Kasneje sem počakal tekmovalce v cilju in se jim opravičil. Prav tako sem se opravičil organizatorju.
Zvečer smo odšli na večerjo v samostan. Hrana je bila odlična, prav tako pa je bil ambient nekaj posebnega.
Naslednji dan nas je vse skupaj presenetila novica, da tekma zaradi previsokih temperatur odpade. Meni se namreč sploh ni zdelo vroče. Že takoj zjutraj sem odšel na trening z Budyjem in odpeljal odličen čas. Kasneje smo štartali enako kot na tekmi le s to razliko, da časov niso merili ????? Skoraj vsi tekmovalci smo se tako udeležili razveljavljene tekme???? Z Grey sem šel tokrat po pravi progi in čas prejšnjega dne izboljšal še za 1min in 15s. Prav toliko sem bil z njo hitrejši kot z Budyjem.
Po tekmi smo počakali še na podelitev in se nato odpravili proti domu.
Čestitke tudi Matjažu za prvo mesto v bikejoringu s čistokrvnimi psi in Teji za tretje mesto v canicrossu.

Nova pridobitev - Merida 96 HFS 3000 D

2010-09-29T18:15:00.003Z

Letos sem na mojo veliko veselje zamenjal kolo. Nova pridobitev je Merida 96 - polnovzmeteno cross country kolo. Že dolgo časa sem si želel tako kolo, saj mislim da mi polnovzmeteno kolo bolj odgovarja. Trenutno kolesa še nisem veliko vozil, prvi vtis pa bom lahko podal že prihajajoči vikend, saj odhajam na tekmo v avstrijski Seckau.

Sedem navad zelo uspešnih pasjih lastnikov (Avtor: Cesar Millan)

2010-09-26T05:58:00.004Z

Pobližje si poglejte vedenje kateregakoli uspešnega vodje krdela in nehote boste opazili, da gre za odsev vedenja uspešnih ljudi na katerem koli področju življenja. Verjetno ni naključje, da sem, kadar sem praktično izvajal tisto, o čemer sem predaval lastnikom psov po celem svetu, opažal izboljšave tudi na drugih področjih svojega življenja.Tu so taktike vodje krdela, ki so mi pri tem najbolj koristile – ne le pri mojih psih, pač pa tudi kot možu, očetu in človeku.

1. IZRAŽAJTE MIRNOST, TUDI KADAR NISTE UMIRJENI
Znanstveniki vedno, da živali niso le uglašene z drugimi živalmi, imajo tudi nerazložljivo sposobnost branja zemeljske energije. Vsi smo slišali anekdote o psu, ki je predvidel potrese, o mački, ki je »zavohala« neizogibno približajoč se tornado ali o v ujetništvu živečem slonu, ki je ušel iz svoje ograde ter se povzpel na višji teren več ur preden so njegovi človeški družabniki izvedeli, da se vasi, v kateri živijo, približuje tsunami.

Najpomembnejša stvar, ki si jo velja zapomniti je, da živali okoli vas – še posebej tiste, s katerimi delite svoj dom- berejo in si razlagajo vašo energijo vedno, kadar so v vaši bližini. Kadar govorite z njimi, lahko uporabljate katerokoli kombinacijo besed, ki vam padejo v glavo, toda energija, ki jo izžarevate, ne more lagati in nikoli ne laže. Lahko kričite in zganjate trušč dokler niste pomodreli v obraz, kadar vaš pes skoči na vašo novo kavno mizico, ampak zavedajte se, da s tem, ko izgubljate svojo mirnost, izgubljate tudi spoštovanje svojega psa.

Psi zaznajo glasno vokalizacijo s strani vznemirjenih, preveč čustvenih ljudi kot znak nestabilnosti, zato se bo vaš pes ali prestrašil vašega jeznega izpada ali pa, kar je še slabše, ta ne bo imel nanj čisto nobenega vpliva. V nobenem primeru od njega ne boste dobili odziva, ki ga želite. Ljudje sledijo nestabilnim voditelje, psi ne. V bližini vašega psa si zato ves čas želite izžarevati mirno asertivno energijo, kot ji pravim jaz; z drugim besedami, da ste sproščeni, a se vedno zavedate, da imate stvari pod nadzorom.

V živalskem svetu so vodje mirne in asertivne osebnosti (pomislite, kako se vede mati pravkar skotenih mladičev). Čeprav jih je v človeškem kraljestvu malo in so na redko posejani, jih vedno lahko z lahkoto opazimo. So tisti, ki so močni, samozavestni, navdihujoči in uspešni. Oprah Winfrey – ena od mojih vzornikov- v ljudeh zbuja mirno in asertivno energijo. Vedno je sproščena, radovedna in uravnotežena, brez dvoma pa ima ves čas stvari pod nadzorom. Njenega osebnega magnetizma se ne da zanikati, in ravno to je tisto, kar jo je naredilo za eno najmočnejših žensk na svetu, poleg tega pa tudi eno najbogatejših.

2) PREUSMERITE NEGATIVNO ENERGIJO
Mnogi od nas po naravi nismo mirno asertivni tipi, ali vsaj nismo takšni, kadar bi nam to najbolj koristilo. V minuti nastanka težave postanemo panični, vznemirjeni, obrambno naravnani ali agresivni in pogosto vzamemo najmanjše malenkosti – tudi takšne nenamerne – zelo osebno. Divje in negotove energije, ki jo izražamo v takšnih okoliščinah se ne da prikriti – niti nam ni v pomoč.

Dobra novica je, da se lahko naučimo usmeriti svoja čustva na nove načine in izkoristimo moč dobre energije, ki pride iz takšnega početja. Biofeedback, meditacija, joga in druge tehnike sproščanja so odlični načini za nadzorovanje energije, ki jo izžarevate. Psihologi pravijo temu naučiti se obvladati svoje emocije. Če ste na splošno preveč čustveni je še posebej pomembno, da si ogledate te tehnike. Razvoj mirnega in asertivnega umskega vzorca in učenje izražanja energije, ki iz tega sledi, ne bo spremenilo le tega, kako vas zaznava vaš pes. Imelo bo pozitiven učinek na vaše duševno zdravje in posledično tudi na vaše odnose z ljudmi v vašem življenju.

Kadar se mojim klientom zdi, da ne zmorejo zbrati prave energije za učinkovito soočenje s svojimi psi, jim naročim, naj uporabijo domišljijo in se poskusijo vizualizirati v situaciji, v kateri se obnašajo kot vodje, kakršni vem, da znajo biti. Obstaja mnogo filozofskih knjig za samopomoč, ki so tudi meni izredno pomagale- če vizualizacija ne zaleže. Nekaj avtorjev, ki jih zelo priporočam: Dr. Wayne Dyer, Tony Robbins, Deepak Chopra in Dr. Phil McGraw.

3) POSKRBITE ZA TO, DA SE VSI POČUTIJO SOUDELEŽENE
Dostikrat slišim ljudi pritoževati se, da jih njihovi najstniški psi »nič več ne poslušajo« - da dejansko »švigajo« mimo njih. Ko je v to odmaknjeno fazo vstopil moj mladi pit bull Junior, sem njegovo naraščujočo jakost energije in hrepenenje po raziskovanju obvladal tako, da sem ga vpeljal v toliko novih situacij in okolij, kot je bilo le možno. Vsakič, ko sem ga vzel na novo lokacijo, mi je to dalo možnost, da mu pokažem, da nadzorujem situacijo, s čimer je bil hkrati na nek način izzvan in obenem podrejen. Medtem ko se mlad pes hitro lahko počuti gospodar domačega okolja, ga nov prostor postavi nazaj v odprto, učečo naravnanost.

4) ODLOČNO SE SOOČITE Z IZZIVI
Vedno me razžalosti, kadar se pasji lastnik vda, saj prej pridni mladiček začne rasti in ob tem posledično postavlja razne vedenjske izzive. Kot mladiček je dober – nekatere kaprice so mu oprostili kot »otročarije, ki jih bo kmalu prerastel« - in lastniki so zelo zadovoljni sami s sabo. Kar naenkrat pa so povsem nepripravljeni na izzive vzgoje najstniškega psa, kar je v nekaterih primerih podobno ravnanju z najstniškim dečkom. Med osmim mesecem in dvema letoma starosti gredo psi skozi neke vrste najstniško uporniško fazo in v tem času se pogosto znajdejo zaprti na dvorišče ali še slabše, nazaj v zavetišču. Kot preventivni ukrep svojim klientom svetujem nujno postavitev trdne osnove pravil, meja in omejitev v času, ko je kuža še mladič ter nikakršnega popuščanja pri teh osnovnih usmeritvah, ne glede na to, kako velik ali uporen postane njihov najstniški pes.

5) CENITE DRUGE PERSPEKTIVE
Psi svet izkušajo skozi voh, vid in nato zvok – točno v tem zaporedju. To dejstvo si velja zapomniti in je bistvenega pomena, če želimo z njimi pravilno komunicirati.
Proces se nikoli ne spremeni: nos, oči, ušesa. Te besede si ponavljajte pri sebi, dokler ne delujete v skladu z njimi, ne da bi o tem razmišljali.

Vodnik po pasjem protokolu zahteva, da se, kadar prvič vidite psa, izogibate očesnemu kontaktu, izžarevate mirno energijo in mu dovolite, da vas preprosto ovoha. Celo vohanje mednožja ne bi smelo vzbuditi alarma, tako se psi ves čas pozdravljajo. To počnejo z dobrim razlogom: zahvaljujoč njihovemu visoko razvitemu vohalnemu čutu – ki je milijonkrat ostrejši od našega- je ovohavanje preprosto učinkovit način zbiranja informacij: starost, spol, kaj je pes jedel za kosilo. Zavedajte se, da s tem, ko vas pes ovoha, analizira tudi tip vaše energije.

6) NE RAZMETAVAJTE ČUSTEV
Isti pes, o katerem sem ravno govoril, se lahko kaj hitro odloči, da niste tako zelo zanimivi in v iskanju novega bolj zanimivega vonja preprosto odtava stran. Toda, če se je pes odločil vzpostaviti kontakt z vami – če ob vas pritiska smrček ali se drgne ob vas – šele tedaj lahko tudi vi začnete izražati naklonjenost do njega. Očesni kontakt prihranite za takrat, ko se bosta bolje poznala – nekaj podobnega kot si ne želite iti predaleč na prvem zmenku.

In tisto, kar vas ponavadi mika storiti, kadar srečate luštnega mladička? Ohanje in ahanje z visokim glasom, ki je ponavadi namenjeno dojenčkom? Nikar. Ne le, da se psu predstavljate preko zvoka namesto preko vonja, oddajate tudi vznemirjeno energijo, ki je ravno nasprotna od mirno asertivne. Naj vas mladiček najprej temeljito ovoha, preden se odločite za naslednji korak.

7) VZPODBUJAJTE POTENCIAL
Prva napaka, ki jo veliko mojih klientov naredi v odnosu do svojega psa je, da predvidevajo, da pasji um deluje točno tako kot njihov. Resnica je, da je počlovečenje psa podobno, kot da se moški obnaša in komunicira z žensko, kot da bi bila moški in obratno. Naši možgani delujejo na različne načine in če teh razlik ne upoštevamo, je rezultat neizpolnjujoč in pogosto težaven odnos.

S počlovečenjem svojega psa dejansko ustvarjamo prekinitev povezave z njim. Lahko jih imamo radi, kot imamo radi ljudi, toda nikoli ne bomo dosegli globoke komunikacije z njimi in jih imeli radi takšne kot so in kar v resnici so.

Nekateri od mojih klientov so pretreseni, ko jim povem, da morajo začeti psa obravnavati povsem drugače kot do sedaj, če želijo rešiti svoje težave z njim. Toda ni razloga, da bi izgubili voljo. Ko se do psa obnašamo na način, ki ga ta razume, mu dajemo priložnost, da doseže svoj pravi potencial in na ta način izkazujemo drugemu živemu bitju najvišjo možno obliko spoštovanja.

Tako temu bitju dovolimo, da postane točno tisto, kar mu je namenjeno postati.

Prevedla: Elizabeta Zupanič

Jesensko srečanje SKVVP

2010-09-25T15:31:00.013Z

Prvi avstrijski IRON DOG

2010-09-21T08:22:00.009Z

Z Mirkotom sva se letos udeležila tako imenovanega iron doga v Avstriji. Gre za trioatlon ali duatlon s psi. Sam sem se tekme udeležil bolj zaradi heca, po drugi strani me je pa tudi zanimalo, kako bo zadeva zgledala v živo. Odločil sem se za duatlon saj sem zelo slab plavalec in me je le težko spraviti v vodo. Če ni res nujno, raje ostanem kar na suhem. Dilema je bila s katerim psom nastopiti. Grey je namreč zelo dobra in hitra na bikejoringu, Buddy pa zelo močan na canicrossu. Noben od njiju pa ne blesti v kontra disciplini. Na koncu sem se vseeno odločil za Grey in to predvsem na račun njene boljše vzdržljivosti.

Vožnja do prizorišča je bila kar dolga (7 ur), potem pa je takoj sledil štart. Z Mirkotom sva tja prišla slabi dve uri pred štartom, zato o kakem počitku po nočni vožnji ni bilo ne duha ne sluha. Pred tekmo sem odšel pogledat kolesarski del trase in to kar z Buddyjem. Trasa je bila dokaj težka, tako fizično kot tehnično. V tistem trenutku mi je postalo celo malo žal glede izbire psa, saj je Buddy odtekel progo zelo dobro in dokaj hitro. Predvsem mi je na vzponih pomagala njegova velika moč.

Potem pa je sledila tekma. Sam sem štartal zadnji. Grey se je na štartu malo zbegala, potem pa hitro prišla v svoj ritem. Na prvi klanec sem takoj ugotovil, da sem naredil veliko napako. Štartal sem namreč v tekaških čevljih in nikakor nisem našel oprijema s pedali. Zaradi tega sem imel velike težave tako na vzponih kot na spustih. Na prvem spustu sem ujel Mirkota in nato še enega tekmovalca, ki pa mi je vztrajno sledil do menjave. Manjšo težavo sem imel tik pred ciljem, kjer je bilo potrebno zaviti še v krog okoli jezera, Grey pa se je odločila, da bo odtekla direktno v cilj. Menjavo sem opravil hitro in se podal na tek. Tekaška proga je bila zanimiva in je vsebovala veliko vzponov in spustov. Grey je oddelala tudi tekaški del tako kot zna. Na teku sva tako prehitela še 4 tekmovalce. Proti koncu se je videlo, da ni navajena tako dolge tekme ampak je vseeno končala s solidnim tempom.

Rezultat je bil super. Naslednjega tekmovalca, ki je bil mimogrede Mirko, sva premagala za približno 5 min, prvega avstrijskega tekmovalca pa za 7. Dosegla sva najhitrejši čas tako na kolesu kot na teku.. Drugače pa vse čestitke Mirkotu, da je s progo opravil tako suvereno. Mirko je bil namreč prvič na tekmi bikejoringa in po dolgem času spet na kolesu...

Hills Cup Hradec Kralove

2010-09-08T10:57:00.008Z

Z Mirkotom sva se udeležila 2. tekme češkega Hills pokala, ki je potekala v mestu Hradec Kralove. Na pot sva se odpravila v petek popoldan, saj je bilo

slabih 10 ur vožnje. Za pot sva si sposodila Edotov super udoben kombi, tako da ni bilo nobene skrbi glede prenočišča. Na stake out sva prispela okoli 3 ure zjutraj. Po kratkem spanju sva odšla izpolnit prijavo, potem pa je sledilo čakanje na štart,ki je bil šele ob 15:30. Prvi je bil na vrsti scooter potem pa je sledil bikejoring. Na bikejoringu sem štartal z Grey. Grey je progo odtekla zelo hitro, vendar sva imela kar nekaj težav na ovinkih, saj je kar nekajkrat zgrešila smer. Sama hitrost teka je bila super. Po cilju sem takoj odšel zamenjat pse (seveda sem prej poskrbel za Grey) in z Budyjem odšel na štart canicrossa. Pri canicrossu je bil prvi dan skupinski štart. Sam sem proti skupinskim štartom, saj je prevelika možnost incidentov in tudi tokrat ni minilo vse čisto. Na splošno je bil tek soliden, tempo pa je bil nekaj manj kot 3min 30s na kilometer.

Zvečer so sledili rezultati. Na bikejoringu sva z Grey dosegla 6. mesto, na canicrossu pa sva bila z Budyjem 15. Mirko je bil z Archom 14. Z uvrstitvijo na bikejoringu sem bil zelo zadovoljen, rezultat na canicrossu pa je bil tudi realen glede na mojo tekaško pripravljenost.

Drugi dan je bil v obeh kategorijah zasledovalni štart. Zasledovalni štart pomeni, da tekmovalci štartajo z zaostankom prejšnjega dne. Zadeva je zanimiva, saj je vrstni red tekmovalcev v cilju enak končnemu vrstnemu redu.

Najprej sem štartal v bikejoringu. Po pravici povedano me je kar malo skrbelo. Kot prvo nisem vedel kako bom štartal z Grey, saj ni bila dovoljena pomoč handlerja, kot drugo pa dejstvo da štartamo trije tekmovalci zelo skupaj - v razmaku le nekaj sekund. Na koncu se je vse dobro izteklo. Na progi sem celo uspel ugnati enega tekmovalca in tako tekmovanje zaključil na zame odličnem 5. mestu. Sama tekma je bila zelo zanimiva, saj smo se borili pri velikih hitrostih in na ozki progi. Tudi čas drugega dne je bil fantastičen.

Na canicrossu sem štartal iz 15. mesta. Kmalu po štartu sem ujel Mirkota in ga za nekaj trenutkov tudi prehitel. Skupaj sva se bližala tekmovalcu pred nama, potem pa je Buddy zavil na veliko potrebo - in to dvakrat (takrat sem točno vedel zakaj ga Edo kliče driska :P). Po opravljenih straniščnih zadevah sva nadaljevala pot vendar sam nisem več tekel na polno. Vseeno sem zadržal 15.mesto, Mirko pa je bil 14.

Z tekmo sem zadovoljen. Super je bilo, da sem se lahko že pred evropskim prvenstvom pomeril z močno konkurenco.

Dogging Celovec

2010-08-23T12:47:00.008Z

V soboto 21.8. se je v Celovcu odvijala že tradicionalna tekma s psi - tako imenovani dogging. Dogging se od canicrossa razlikuje v tem, da pri teku ni treba uporabljati oprsnice. važno je samo to, da v cilj pritečeta skupaj tekač in pes.

Tekme smo se udeležili tudi člani Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov. In sicer Beti, Peter Žonta, Mirko Perko, Nuša Gros in moja malenkost. Polonca Pagon pa je bila podporna ekipa in je skrbela, da je vse potekalo tako kot mora.

Tekma sama je bila zelo dobro organizirana. Videlo se je, da se je odvijala v okviru velikega tekaškega praznika v Celovcu.

Na štartu je bilo približno 100 tekmovalcev, kar je pomenilo ogromno gužvo, saj je na začetku proga zelo ozka. Trasa je bila kar zahtevna saj je bilo na njej ogromno ovinkov, nekaj mostov, nadvozov itd. Tako, da je bilo zelo pomembno, da pes ne reagira na različne motnje. Ob progi je bilo tudi ogromno tekmovalcev, ki so glasno vzpodbujali tekmovalce.

Sam sem tekmoval z Buddyjem, Beti pa z Grey. Malo me je skrbelo saj je bila temperatura visoka (24 C), zato sem bil med tekom zelo pozoren kaj se dogaja s psom. Na koncu se je izkazalo, da sta oba psa napor prestala brez večjih prioblemov. Mislim pa, da bi morali organizatorji vseeno prestaviti štart na bolj zgodnjo uro.

Na štartu sem se poizkusil vriniti v prve vrste, ampak mi ni čisto uspelo. Po nekaj metrih sem padel v še večjo gužvo, zato sem na začetku tekel okoli 10.mesta. Reagiral sem mirno in pustil da Buddy opravi večino dela. V naslednjih metrih sva prehitevala tekmovalce, dokler se nama ni rahlo zataknilo pri nekem borderju, katerega je Buddy vzel na piko. Po ostrem fuj je potegnil in tako sva kmalu ujela 2.in3. tekmovalca, tekač z borderjem pa nama je uspešno sledil. Vodilni tekmovalec je imel približno 100m prednosti, naša skupinica štirih tekmovalcev pa je nekaj časa tekla skupaj. V tej skupinici je bil tudi Mirko Perko z Archom. Čez nekaj časa je potegnil nemški tekmovalec z borderjem, kateremu sem uspel slediti vendar je bil v ciljnem šprintu premočan. Z Buddyjem sva tako osvojila tretje mesto. Z rezultatom sem več kot zadovoljen. Tudi ostali Slovenci so se odlično odrezali. Pri moških je Mirko Perko zasedel 5. mesto, Robert Žonta pa 34. Pri ženskah je zmagala Nuša Gros, Beti pa je bila 4.

Po končani tekmi smo poskrbeli za pse in pomotoma zamudili podelitev, vendar so se organizatorji izkazali s prijaznostjo in samo za nas naredili slovensko različico podelitve :P

Občutki po tekmi so super in upam da se je naslednje leto udeležimo v še večjem številu :)

Kranjskogorska desetka

2010-08-18T05:32:00.004Z

Že kar nekaj časa sem se nameraval udeležiti kakega 10 km teka, vendar nikoli ni bilo časa zato. Zato mi je kolegovo povabilo prišlo kar prav, da neham iskat izgovore in se udeležim teka. V Kranjsko goro sem odšel z Beti, vendar sem že na začetku vedel, da z dobrim rezultatom ne bo nič. V prejšnjih dneh sem namreč tekel kar nekaj canicrossa in zaradi tega sem imel utrujene noge.
Naj prvo omenim, da bi tekmoval precej več, če bi organizatorji spustili štartnine. 15 EUR za WD 40 in premajhne nogavice se mi zdi res preveč. Če človek hoče nastopiti vsak teden na eni dirki to nanese 60 EUR in to brez stroškov prevoza. Zame PREVEČ......
No pa pojdimo k tekmi. Za spremembo ima trasa res 10 km in je speljana od Kranjske gore do Rateč ter nazaj. Sam sem tekel kar soliden tempo, vendar v nogah ni bilo prave hitrosti. Po obratu sem se sicer trudil s pospeševanjem tempa vendar brez vidnega uspeha. Ura se je na koncu ustavila pri 43:02. Presenetila pa je Beti. Odtekla je super tek in pokazala, da se s sistematičnim treningom da lepo napredovati :)

Dopust Zali log

2010-08-16T16:34:00.011Z

Letošnji dopust smo preživeli v Zalem logu. Za nekoga je čudno, da se na dopust odpraviš v kraj, ki ti je dosegljiv s kolesom, ampak mi smo uživali. Nastanjeni smo bili v luštnem vikendu, ki je lociran v prelepi naravi. S seboj smo imeli vse tri pse, ki so lahko uživali v naravi.

In kaj smo počeli. Z Žanom sva veliko kolesarila, saj je v bližini Soriška planina. Ta nama je predstavljala pravi poligon za trening, saj je vzpon lepo razpotegnjen in tudi solidno dolg. Z psoma sva z Beti opravila nekaj canicrossov v klanec, tako da je bilo iz športnega stališča kar pestro.

Da pa ni bilo vse v znamenju športa smo se odpravili tudi na izlete, nabirali zelišča, si privoščili masažo v naravi .......

Moram reči, da je bil letošnji dopust eden boljših ........ samo daljši bi bil lahko :P

Varstvo psov

2010-07-31T07:17:00.002Z

Po predhodnem dogovoru je možno varstvo psov na mojem domu. Psi so locirani v notranjih pesjakih, sprehajamo jih dva krat na dan, večkrat pa jim je omogočeno tekanje po ograjenem vrtu. Trenutno lahko sprejmemo 1-2 psa naenkrat, vendar upam da kapaciteto kmalu povečamo.....

Maraton Vojsko in kolesarski vzpon na Stari vrh

2010-07-20T06:07:00.003Z

Od zadnjega javljanja v blogu sem se udeležil dveh kolesarskih vzponov in sicer maratona Vojsko ter vzpona na Stari vrh, ki je štel tudi za državno prvenstvo.
Na maratonu Vojsko mi ni šlo vse po načrtih, saj nikakor nisem našel pravega ritma. Tudi vzpon je kar težaven, saj se naklon klanca spreminja. In če ne poznaš proge je vse skupaj še toliko težje. Na vzponu sem se uvrstil na 25 mesto.
Za vzpon na Stari vrh sem se malo bolje pripravil. Progo sem prevozil enkrat za trening tako da sem vzpon poznal. Na sami tekmi mi je šlo v redu čeprav je bilo vroče kot v peklu. Sam rezultat vzpona je bil v redu uvrstitev pa slaba, saj je bila konkurenca res huda. Uvrstil sem se na 115 mesto.

TEST MANMAT LONG DISTANCE OPRSNICE

2010-06-21T18:17:00.003Z

Že kar nekaj časa sem razmišljal, da bi zamenjal Merhi oprsnico, ki jo uporabljam za canicross pri Buddyju. Ker pes ne prenese klasičnih daljših oprsnic mi je ostala opcija samo Long distance oprsnica. Ta oprsnica je bila razvita s pomočjo večkratnega zmagovalca IDITARODA Jeffa Kinga. Narejena je tako da ne obremenjuje kolkov psa, vlečna moč pa se razporedi čez prsa enako kot pri klasičnih oprsnicah. Pri Merhi oprsnici pes vleče s spodnjim delom vratu (zelo širok trak), pri tej pa se sila razporedi čez cel prsni koš.

Sedaj pa še rezultat testa. Moč psa na štartu je pri long distance oprsnici manjša, prav tako je slabša kontrola pri problematičnih psih (pes se pri tej oprsnici lažje obrne). Prednosti oprsnice so boljša razporeditev sile (Pri občutlivejših psov ni pritiska na vrat), ter po mojem občutku lažji tek pri večjih hitrostih. Buddy je na splošno na treningih dosegal večje hitrosti, pri canicrossu pa začel bolj v izi vendar močneje končal kot z merhi oprsnico. Long distance oprsnica je tako moja nova izbira za Buddyja, medtem ko v rezervi še zmeraj ostaja Merhi, ki je vsekakor zelo dobra preprosta oprsnica. Pri Grey uporabljam klasično Hound oprsnico.

Mali vzpon na Krvavec 2010

2010-06-20T18:22:00.006Z

Za prvo kolesarsko tekmo sem določil mali vzpon na Krvavec. Sam namreč še nisem v formi, prav tako pa imam še vedno težave z zdravjem, ki so povezane s padcem. Pri maksimalnem naporu dobivam vrtoglavico in slabost zato moram napor kontrolirati.

Na prizorišče sva se odpravila z Žanom. Odločila sva se da bova za ogrevanje prevozila vpon iz Dvorij do Ambroža, potem bo šlo pa zares. Tekmovalna trasa poteka namreč od gostilne pri Ambrožu pa vse do gostilne Sonček. Ko sva počasi prispela do Ambroža sva bila kar malo razočarana, saj je bilo konkurentov res malo.

Po približno 20 minutah je nastopil čas za štart. Takoj po štartu sem začel narekovati tempo (kot sva se z Žanom dogovorila) in kmalu smo ostali v vodilni skupini samo še trije. Jaz, Žan in še en kolesar iz Komende. Po približno 1,5 km je tretji kolesar dvignil tempo in sam nisem mogel več slediti, vendar sem kmalu ujel vodilna dva saj Žan namreč ni hotel narekovati tempa. Ko sem skupinico ujel je močno pospešil Žan, sam pa sem mu poskušal slediti. To se je izkazalo za usodno napako. Začelo se mi je vrteti zato sem moral popustiti. Prehitel me je še drugi kolesar. Tako smo v enakem vrstnem redu prišli do cilja. Čas ki sem ga dosegel je bil približno 45 sek slabši kot lani, kar niti ni tako slabo. Upam pa, da počasi še izpilim formo in začnem dosegati rezultate, ki sem jih pričakoval pred sezono.

ČESTITKE ŽANU ZA ZMAGO !!!!!!!!!

Sprememba plana

2010-06-01T12:21:00.005Z

Zaradi poškodbe kolena in hudega padca s kolesom, kjer sem si poškodoval vrat in glavo sem bil primoran spremeniti potek letošnje sezone. Ker lahko trenutno pretečem le okoli 4 km (zaradi vnete kolenske kite) sem opustil misel na POWERMAN, sem si pa našel izziv v gorskokolesarskem maratonu SALZKAMMERGUT TROPHY. Teči ne nameravam nehati saj vseeno nameravam nastopati na jesenskih tekmah v canicriossu. Tako kot ponavadi bodo rezultati odvisni predvsem od Buddyja ki bo moral tudi letos nadoknaditi mojo slabšo tekaško pripravljenost. Glavni cilj sezone ostajata evropski prvenstvi v bikejoringu ( z Grey), kolesarsko formo pa bom poizkusil tempirati na 22.8. ko je državno prvenstvo v vzponu.

Treningi sedaj potekajo v zmanjšanem obsegu vendar se počutje kar hitro izboljšuje.....

SPLETNA STRAN MANMAT V SLOVENŠČINI

2010-05-04T12:07:00.001Z

Od sedaj je manmatova stran na voljo tudi v slovenskem jeziku in sicer na www.manmat.si.

ZAČETEK SEZONE

2010-04-30T08:07:00.003Z

Letos se je sezona začela bolj žalostno. Do malega kraškega maratona so treningi potekali točno po planu (razen nekaj viroz). Že na kraški maraton sem zaradi viroze prišel v slabši formi, kar se je poznalo predvsem v zaključku tekme. Vendar se je rezultatsko gledano dobro končalo. Potem pa se je začelo. Kot prvo se mi je ravno na polmaratunu vnela kolenska vez, kar je pomenilo nekaj tednov tekaškega počitka. Vseeno sem nekako z pomočjo fizioterapevke uspel tekmovati na dirki v Logatcu. No in da to ne bi bilo vse sem 25.4. doživel še hujši padec s kolesom. Pri spustu iz Naceta sem namreč zapeljal na pesek in v jarek, potem pa sem se zaletel v betonsko pregrado in hudo padel na glavo. Pri tem sem si huje poškodoval vrat. Ko tole pišem lahko povem, da se stanje vratu izboljšuje vendar pa je še daleč od dobrega stanja. Sedaj me v glavnem čaka še nekaj okrevanja potem pa počasi začnem z novimi treningi. Kdaj točno to bo ne vem, imam se pa vsekakor željo udeležiti dogginga okoli Blejskega jezera ki bo 15.5. Ampak končno odločitev bo povedal moj vrat .......

ODDAJA O ŽIVALIH IN LJUDEH

2010-04-17T18:27:00.002Z

Nekaj dogajanja iz dirke v Logatcu si lahko ogledate na : http://tvslo.si/predvajaj/o-zivalih-in-ljudeh-oddaja-tv-maribor/ava2.66588482/

1.DRYLAND TEKMA LOGATEC 2010 - nastop

2010-04-14T16:58:00.014Z

Tekmovanje v Logatcu je bilo moje prvo dryland tekmovanje v tej sezoni. Po dobrem nastopu na kraškem maratonu sem največ pričakoval od canicrosa, vendar sem ravno na maratonu staknil poškodbo kolenske vezi, ki je nisem uspel sanirati do začetka tekme. Tako se je cilj tekme, ki je bil zmaga, spremenil v preživeti tek s približno celim kolenom. V bikejoringu sem se zavedal, da do zmage ne morem saj je zame Edo nedosegljiv. V tem trenutku pa tudi moja kolesarska forma ni na zavidljivi ravni. Zato pa je bilo drugo mesto kar nujno za uspešen začetek sezone. No naj napišem še nekaj o psih. S psoma sem začel trenirati šele pred tremi tedni zato nisem vedel kaj lahko od njiju pričakujem.
1. DAN
Bike : Štart v bikejoringu je bil zopet ponesrečen, tokrat zaradi moje napake. Mirkotu, ki je držal Grey, sem prezgodaj rekel naj jo spusti in mala afna je seveda pohodila štrik. Preden so jo rešili je sigurno preteklo 10 - 15 sek. Na progi je šlo vse kot po maslu, le na koncu je Grey začelo primanjkovati moči. Sam sem pritiskal kolikor se je dalo vendar sem vedel da v nogah ni prave moči.

Tek: Kot sem že napisal sem tekel s poškodovanim kolenom. Prve dve tretini je bilo s kolenom vse v redu potem pa so se začele težave. Koleno je začelo boleti zato sem mogel vmes tudi malo hoditi. Tudi Buddy ni bil pravi. Videlo se mu je, da pred seboj ni imel nobenega tekmovalca in to se mu je pokazalo pri motivaciji. Prav tako pa še ni v tisti pravi formi. V cilju sem samo padel po tleh in se zjokal od bolečin. Mislim da me v življenju ni velikokrat tako bolelo kot tokrat koleno.

2.DAN

Bike: Drugi dan je šlo vse kot namazano. Štart je uspel in tudi Grey je bila tokrat prava. Dirkanje po progi je bila prava poezija. Lepo je bilo gledati psa, ki ne misli na nič drugega kot samo na to da čimhitreje teče. Res je da je proti koncu malo popustila vendar za ta del sezone je bil njen tek neverjeten. Upam da je to pokazatelj, da je psihično dozorela in da se je ves trud okoli socializacije poplačan.

Tek: Drugi dan nas je čakal skupinski štart. Koleno je bilo na štartu spet v redu, za kar se imam zahvaliti fizioterapevtki Pii. Taktika je bila, samo slediti Mirkotu in Edotu in tako obraniti skupno drugo mesto. To mi je na koncu uspelo in tudi bolečine so bile precej manjše kot prejšnji dan. Buddy je dal res vse od sebe in dokazal, da je res dober pes za canicross. Problem je bil samo, da ni zdržal cele proge, saj je še premalo natreniran.

REZULTAT: Na kolesu sem zasedel pričakovano drugo mesto, vendar sem zadovoljen predvsem z drugo vožnjo. Drugi dan sem za Edotom zaostal samo 25 sekund.

Tudi v canicrossu sem dosegel absolutno drugo mesto, kar je glede na okoliščine odličen rezultat. Na splošno pa je to manjše razočaranje saj sem ciljal na zmago.

1. DRYLAND TEKMA LOGATEC 2010 - organizacija

2010-04-14T16:48:00.002Z

No in smo jo končno dočakali. V Logatcu se je 10.in 11. aprila zgodila prva dryland dirka vlečnih psov. Tekmo je organiziralo ŠPORTNO KINOLOŠKO DRUŠTVO LOGATEC s pomočjo SLOVENSKEGA KLUBA VODNIKOV VLEČNIH PSOV. Po mojem mnenju je tekma uspela v celoti. Poleg lepo urejene proge ( ki so jo člani ŠKD Logatca sfiniširali z lopatami in grabljami), velikega števila tekmovalcev (44), je bila tekma dobro obiskana tudi s strani gledalcev. Za njihovo zabavo je bila pred tekmo predstavitev frizbija, na voljo pa je bil tudi bogat srečolov. Postavljene so bile tudi stojnice z zanimivo vsebino. Tekma je bila tudi medijsko zelo dobro podprta, saj je snemalo kar nekaj televizijskih ekip.
Za konec mirno rečem, da je bila tekma zanimiva, zelo dobro organizirana in obiskana v lepem številu. Kar pa je najbolj važno, zanimanje za ta šport v Sloveniji je veliko in upamo da bo še raslo. Hvala ŠKD Logatcu za ogromno pomoč pri izvedbi te tekme in upam da zadevo drugo leto ponovimo.

REPKOV TEK 2010

2010-04-04T16:30:00.004Z

V nedeljo, 28. marca je v Tivoliju potekal tradicionalni Repkov tek. Letos je bilo vreme prijetno pomladno in udeležba je bila temu primerno kar številčna. V imenu Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov je bil prikazan canicross, za tem pa so progo pretekli ali prehodili še ostali udeleženci.
Za zaključek je bil prikazan še agility in frizbi.
Za repkov sklad (v podporo brezdomnim živalim) je bilo zbranih več kot 800 EUR, dogodek se je zaključil s prijetnim druženjem med ljudmi in njihovimi štirinožci.

TRENING VLEČNIH PSOV

2010-04-04T16:23:00.007Z

V soboto, 27. marca smo kot del priprave na prvo dryland tekmo v Logatcu organizirali skupni trening za canicross in bikejoring. Dobili smo se na parkirišču pred Tušem in rahlo zaskrbljeni opazovali oblake, ki so se začeli kopičiti ravno v nepravem času. Po pogovoru o opremi so nekateri udeleženci odšli, ostali pa smo se odpeljali do makadamske trase, kjer smo najprej odtekli canicross in potem naredili še en daljši krog bikejoringa. Pri canicrossu so psi startali posamično, kar je pripomoglo k večji vlečni vnemi, saj so lovili par pred sabo. Prav vsi so se super odrezali in mislim, da smo bili na koncu lahko zadovoljni in z veseljem pričakujemo tekmo v Logatcu.

Snemanje LOGATEC

2010-03-22T12:25:00.007Z

Na povabilo SKD Logatec sva z Mirkotom, (po kraškem maratonu) odšla na snemanje TV Pike, glede dryland disciplin vlečnih psov. Na snemanju so člani SKD Logatec pokazali vse svoje sekcije in moram reči, da res pokrivajo skoraj vse pasje športne discipline, kar je velik uspeh za tako mlado društvo. Prikazali so frizbi, reševanje, sled, agiliti, trikce......, vmes pa sva midva pokazala še canicross in bkejoring. To je bila hkrati lepa priložnost tudi za reklamiranje tekme, ki bo 10. in 11. aprila v Logatcu. Oddaja bo na sporedu 7.4.2010.

10.Mali kraški maraton

2010-03-22T12:09:00.007Z

Po lanskoletnem 8 km teku, je bil letos čas, da po dolgem času poiskusim preteči polmaratonsko traso. Cilj je bil preseči osebni rekord; ki je znašal 1:46:58. Vedel sem, da bi ta rezultat moral zlahka preseči, nisem pa vedel koliko sem natanko sposoben teči.

Tako smo zjutraj odšli proti Sežani. Beti in Žan sta tekla na krajši razdalji, tako da smo bili vsi trije v vlogi tekmovalcev. Po dvigu štartnih številk in ostalih formalnostih, smo se odšli preobleči. Tam smo se srečali tudi z Mirkom in njegovo ženo Ireno in potem skupaj odšli na štart. Na začetku je bil plan teči skupaj z Mirkom, saj je le ta nameraval teči okoli 1:35., vendar sem kmalu po štartu spoznal, da je njegov tempo prehiter. Kljub vsemu sem vseeno držal tempo pod 4,5min/km. Do 15 km je šlo vse gladko, potem pa sem naletel na tako imenovani zid. Noge so postale težke in ne glede koliko sem se trudil, tempa nisem uspel več dvigniti na želeno raven. Kot zanalašč je zadnjih 5 km še najtežjih na celotni trasi. Tako sem se z mukami prebijal skozi zadnje kilometre in pritekel skozi cilj s časom 1:35:28. Zame je to enkratni dosežek, čeprav je ostalo malo grenkega priokusa, ker mi ni uspelo preseči letos zastavljene meje 1h35min. Ampak za to bo še čas, saj prihajajo polmaratoni, z bolj ravninskimi trasami.

Beti je ravno tako izboljšala čas na 8 km, Žan pa je imel probleme z obutvijo, zato je odtekel bolj rezervirano.

Tek povežimo soline 2010

2010-03-15T09:58:00.007Z

Za prvo letošnjo tekaško tekmo, sem si izbral tek Povežimo soline. Glede na razpis naj bi bil to eden najlepših tekov pri nas.

Skupaj z Beti sva se zjutraj odpravila proti Primorski. Po iskanju parkirišča sva odšla na prostor, od koder so tekmovalce vozili na cilj (štart in cilj namreč nista na istem mestu). Tam pa se je začelo. Ljudje so se gnetli na avtobuse in po mučnem čakanju (1,5 uri) sva le našla prevoz in odšla proti štartu. Že malo jezna na vse skupaj sva oddala torbe v zato pripravljen kombi, in odšla na štart.

Štart se je začel ko je štartne vrste preletelo letalo. Na začetku niti nisem vedel kakšen tempo naj zastavim saj praktično zaradi bilezni 14 dni nisem treniral. Vendar je kar šlo. Na sredini proge nas je pričakal klanec, potem pa je letelo proti cilju saj se proga rahlo spušča. Moram reči da je trasa teka res lepa. V cilj sem prišel zadovoljen. Za 9,3 km sem potreboval 37min in 35 sek in se uvrstil na 68 mesto (uradno celo na 54 od več kot 1000 tekmovalcev). Beti je pritekla kmalu za mano in na obrazu se ji je videlo zadovoljstvo....

Priprava na tekmo v Logatcu

2010-03-13T09:32:00.002Z

Za vse, ki vas šport vlečnih psov zanima pa niste prepričani, če bi se prijavili na dryland tekmovanje vlečnih psov, ali če je to sploh za vas, vabim, da se udeležite priprave/treninga.Dobimo se 27. 3. ob 10h pri Tušovem centru v Kranju. Od tam nas bomo odšli na traso, kjer boste lahko videli primerno opremo in probali kako se stvari pravilno streže.

Kako do tja?Iz avtoceste LJ- Jesenice zavijemo dol na izvozu KR vzhod. Potem gremo takoj levo in na krožnem križišču pri merkator centru izberemo 3 izvoz. Potem se peljemo še 300 m in na desni strani vidimo center TUŠ.

Dirka vlečnih psov - Sport Gastein (6-7.3.2010)

2010-03-10T18:30:00.012Z

No pa sem jo dočakal - prvo snežno dirko z vlečnimi psi. Na Edotovo povabilo sem odšel v Avstrijo in sicer v športno središče blizu Bad Gasteina, kjer se je odvijala dirka vlečnih psov. Na prizorišče sva prišla v petek proti večeru in na neljubo presenečenje je bilo mraz za znoret in še pihalo je. Po hitri prijavi in Edotovem ogledu proge sva se čimprej pobrala v dolino in poiskala prenočišče. Prenočišče sva dobila v obnovljeni stari hiši, kar pa je bilo najbolj važno je to, da je imela lep travnik za spuščanje psov. Tudi lastnica je bila zelo prijazna.

Drugi dan sva odšla na prizorišče tekme. Sam sem nameraval štartati v kategoriji sani z dvema psoma in sicer z Dixie (Edotov pes) in Grey. Proga za dvojico je bila dolga 9 km, kar je za tako malo vprego zelo veliko. Na začetku je bil zeeeloooo strm klanec in takoj sem vedel da zabušavanja ne bo. Pred menoj se je na progo podal Edo in sicer v skijoringu. Ko je prišel v cilj mi je pomagal spraviti babnce na štart, kar niti ni bilo tako lahko delo.

In potem štart. Babnce sta se zagnale ko nore in vse kar je bilo sem slišal Edota ki je vpil naj brcam...... Da bi brcal mi ni prišlo niti na misel, saj sem raje gledal kje je bremza. Konec koncev sem šele drugič stal na saneh. Nato je prišel prvi ovinek in za njim drugi in videl sem da le ni tak problem voziti tega hudiča. Sicer sem na vsakem ovinku naredil napako, vendar glavno je bilo da nisem padel po tleh... In potem klanec.... Hop iz sani in tek po snegu. Na vrhu klanca spet hop na sani in potem nekako izmenično naslednjih nekaj kilometrov. Šele v zadnjem delu se je proga začela spuščati in pravi užitek se je bilo peljati z precejšno brzino. Takrat sem se počutil kot bi imel spredaj veliko vprego. V cilj sem prišel precej izmučen vendar zadovoljen s predstavo. Obe babnce sta pokazale, da znata oddelati tudi pri manjši brzini ...

Zvečer je prišla večerja in z njo rezultati. Edo je bil v skijoringu seveda prvi z veliko prednostjo. Tudi jaz pa sem si nabral kar lepo prednost 7 min, s čimer sem bil zadovoljen.

Drugi dan je bila proga še bolje pripravljena, zato so sani na določenih delih še lepše tekle. Vendar čisto brez komplikacij ni šlo. Babnce sta se mi na prehitevanju vprege zmedle in ustavile in samo Edotu se lahko zahvalim da sem kolikor toliko hitro lahko nadaljeval pot. Vprego sem kasneje prehitel brez problemov, vendar tik pred ciljem padel (da ne bi slučajno ljudje mislili, da znam voziti sani).

Potem sva počakala še podelitev. Slovenci smo zopet dosegli lepe rezultate. Matjaž Ovsenek je bil v skijoringu z čistokrvnimi psi 2., Henrik Sečnik 6.. Edo je zmagal v skijoringu open, jaz pa v saneh z 2 psoma open. Po podelitvi pa sva zadovoljno odromala domov :)

Strunjan 2010

2010-03-09T16:27:00.003Z

Letos sem se spet udeležil Žanovih kolesarskih priprav v Strunjanu. Letos sicer n išlo vse po planu saj sem teden prej kar resno zbolel. Priprave sem nekako kljub vsemu zvozil in upam da se bodo ti kilometri poznali potem med tekmovalno sezono :)

DRYLAND DIRKA VLEČNIH PSOV V LOGATCU

2010-02-01T19:37:00.002Z

MANMAT SLOVENIJA

2010-01-24T08:11:00.004Z

Končno se je zgodilo. Po dolgem času prodaje preko avstrijskega zastopnika in obisku tovarne na Češkem, smo sedaj odprli zastopništvo za firmo MANMAT v Sloveniji.

Manmat je eden največjih proizvajalcev opreme za vlečne in ostale aktivne pse na svetu. Oprema je na najvišji kvalitetni ravni, kar dokazuje tudi tržni delež Manmata v svetu. Na firmo Manmat prisega tudi večkratni zmagovalec IDITARODA Jeff King.

Slovenska interneta stran je v izdelavi, za naročila pa se lahko že sedaj obrnete na :

Parik Zupanič

patzupanic@yahoo.com

051 441 784

Sterilizacija Grey

2010-01-18T16:48:00.002Z

Po dolgem premisleku je padla odločitev. Grey gre na sterilizacijo. Odločitev je padla predvsem zaradi dejstva, da je Grey članica krdela v katerem sta tudi dva samca. V času njene gonitve se je tako naše življenje postavilo na glavo.
Grey je poseg prestala brez težav. Rana se ji lepo celi in upam da bo lahko začela z trenažnim procesom že v drugem tednu februarja. Do takrat ima počitnice tudi Buddy......

Treningi

2009-12-28T15:06:00.005Z

Priprave za novo sezono so že v teku. Zaenkrat lahko rečem, da vse poteka po planu. Trenutno pravljam 9 treningov tedensko kar je že kar na višku mojih moči in predvsem prostega časa. Petkrat na teden mučim sebe, še štiri treninge pa opravim s psoma. Kolo je v večini primerov priklenjeno na trenažer, v primeru lepšega vremena pa se vseeno spravim na "gorca", saj mi ni večje muke kot švicanje v savni s pomočjo trenažerja. Ampak kar je treba je treba. Na področju tekaških treningov sem letos napravil veliko spremembo. Večino intervalnih treningov namreč opravljam na atletski stezi. O poškodbi gležnja ni ne duha ne sluha za kar gre velika zasluga tekaškim čevljem znamke NIKE. Za regenaracijo skrbim predvsem z rednimi masažami, ki mi jih nudi masažni studio TAOM (http://www.taom.si/)

NAČRTI ZA SEZONO 2010

2009-11-30T17:54:00.003Z

Po končani sezoni je čas, da se zazremo v prihodnost. Ker je bila pretekla sezona zame najuspešnejša so apetiti za naprej še precej večji. Kot prvo želim, da mine brez poškodb, saj bom le tako naredil željen napredek, predvsem v teku.

Na začetku sezone nameravam nastopiti v slovenskem pokalu v šprint duatlonih. Prav tako upam, da se že spomladi udeležim tudi kake tekme s psi. Zanimivi so predvsem doggingi (canicross po mestu ), ki se zadnje čase zelo razvijajo. Spomladi nameravam odteči tudi kak polmaraton. Čas, ki bi se mu rad približal v letu 2010 pa je 1h35min. Do tam pa je še dolga in naporna pot.....

Glavna tekma sezone, ki mi vliva ogromno motivacije naj bi bila Raiffeisen POWERMAN DUATHLON (www.powerman .at). Powerman duathloni so najtežji in najdaljši duatloni na svetu. Tako bi že z dosego časovnega limita, zadovoljil svoje interese in postal Powerman duatlonec kar bi mi veliko pomenilo. Omenjena tekma je na sporedu 20-22.8.2010.

Kar se kolesarskega dela tiče bom nastopil na maratonu Alpe, na nekaterih vzponih, mogoče pa se udeležim še kakega cross country maratona v tujini.

V jeseni je zopet poudarek na tekmah z vlečnimi psi. V letu 2010 sta na sporedu obe evropski prvenstvi. Želja je da bi nastopil na obeh, vsaj na enem pa bi se rad pomeril tudi v canicrossu. V jeseni (odvisno od razporeda tekem), bi rad nastopil tudi na kakem polmaratunu, saj bi moral v tem delu sezone biti v najboljši formi.

SEZONA 2009

2009-11-24T20:16:00.002Z

Sezona 2009 je končana. Ko sedaj gledam nazaj lahko rečem, da je bila zelo uspešna. Na praktično vseh kolesarskih vzponih sem izboljšal osebne rekorde, udeležil pa sem se tudi dveh maratonov - malega maratona Franja in maratona Alpe. Na začetku sezone sem se prvič preizkusil tudi v slovenskem pokalu v duatlonu, vendar zaradi stresnega zloma gležnja moral prenehati teči za 4 mesece. Je pa duatlon sigurno postal velika športna ljubezen.
To leto mi je končno uspelo prevoziti loško kolesarsko transfenzalo v enem kosu, kar je bil eden viškov letošnje sezone. Spoznal sem, da sem sposoben tudi zelo dolgo časa migati na določenih obratih. Za celotno pot sem namreč potreboval 26.5 ure.
V tem letu sem naredil velik korak naprej tudi zaradi pomoči pri treningih, ki mi jo je nudil klub ŠD 3 ŠPORT. Moram reči da je enkratno imeti tak suport pri treningih kot mi ga je nudil klub in še posebej trener Peter Harnold.
Sezona s psi se je začela solidno, z prvo tekmo v Italiji. Dokazal sem tudi, da sem kljub tekaškemu premoru solidno hiter tudi v canicrossu. Sledil je mrzel tuš na najpomembnejši tekmi sezone, vendar sta sledili zelo lepi tekmi z dobrimi rezultati. Ko potegnem črto sem lahko z doseženim zadovoljen. Zadovoljen sem z delom obeh psov saj sta mi nudila nešteto užitkov na treningih in tekmah.
Načrte za sezono 2010, vam razkrijem v naslednjem prispevku.

Tekma v Ottenschlagu-Avstrija 14-15.11.2009

2009-11-18T15:29:00.005Z

Za zadnjo tekmo sezone sem izbral tekmo v Avstriji. Na Avstrijo imam lepe spomine saj se je moja kariera začela prav tam in tudi kar nekaj starih prijateljev je bilo lepo ponovno srečati. Na pot sem odšel skupaj z Mirkom Perkom ter Žanom, ki je bil moj handler. Sam sem nameraval nastopiti tako v bikejoringu kot tudi v canicrossu. Nastop v canicrossu je bil še dan pred tekmo vprašljiv, zaradi Budyjevega slabega počutja. Vendar je bilo v soboto vidno precejšnje izboljšanje zato sem se odločil, da vseeno nastopim. Najprej sem nastopil v bikejoringu in Grey je odtekla enega boljših tekov doslej. 5 km progo sva premagala v 8 min in 41 sek. Na koncu me je presenetilo dejstvo, da je avstrijski prijatel Thom Szendi za menoj zaostal samo 20 sek, tako da se je v nedeljo obetal še težak boj za zmago.
Nato je sledila še tekma v canicrossu. Na moje presenečenje je bil za oba dneva napovedan skupinski štart kar ni v navadi. Ker še nikoli nisem štartal na ta način semse zadeve kar razveselil. Takoj po štartu sva z Mirkotom pobegnila avstrijskim tekmovalcem in oba sva vedela, da bo na koncu odločal najin obračun. Mirko je celo progo narekoval močan tempo. Na lažjem vzponu sem poskusil napasti vendar brez uspeha saj je Arch (Mirkotov pes) takoj močno pospešil. Za zmago po prvem dnevu je tako odločal ciljni šprint, kjer pa se je Mirko izkazal za močnejšega in v drugi dan odšel z sekundo prednosti. Čas na 5 km - 16,10 sek.
Drugi dan je bil najprej na vrsti bikejoring. Tokrat ni šlo vse po načrtu, saj se je Grey pri prehitevanju rahlo zmedla. Čas 8.57, kar pa je na koncu vseeno zadostovalo za skupno zmago. Thoma sem premagal za pičlih 12sek.
V canicrossu se je pojaviljala že huda utrujenost, zato sva oba z Mirkotom malo taktizirala. Sam sem se zavedal, da z napadom ne bo nič, zato sva lepo v skupnem tempu odtekla progo. Na koncu se je Mirko izkazal za močnejšega in tako zasluženo slavil skupno zmago z 8 sek prednosti. Čas drugega dne je bil 16.51.
Na koncu lahko rečem da sem v Avstriji zopet preživel en lep vikend. Kljub mrazu smo se imeli fino. Žan mi je bil v veliko pomoč, psa sta oba dala vse od sebe, konec koncev še Berlingo se je izkazal za mali avtodom za dve osebi in dva psa.

TROFEO FALZE DI PIAVE - ITALIJANSKO PRVENSTVO

2009-11-09T18:14:00.004Z

7. in 8.11 se je v Italiji odvijalo državno prvenstvo, kamor smo bili povabljeni tudi slovenski tekmovalci. Na tekmo smo odšli trije- Mirko Perko (canicross FCI), Teja Martinovič (canicross OPEN), ter moja malenkost (canicross in bikejoring OPEN).
Po začetni smoli na cesti, kjer se je polovica ekipe izgubila in odšla gledat Benetke, smo le prišli na štartno mesto. Vreme je bilo lepo in toplo, tako da smo se lahko nadejali dobre tekme.
Najprej sem štartal z Grey v bikejoringu. 4 km progo sva prevozila v slabih 8 minutah, vendar z vožnjo nisem bil popolnoma zadovoljen, saj je Grey na trenutke delovala dokaj zmedeno. Vseeno je čas s krepko prednostjo zadoščal za prvo mesto .
Čez približno uro sem se podal na progo še z Buddyjem v canicrossu. Občutki pred štartom niso bili preveč vzpodbudni, saj je Buddy bruhal. Res se je izkazalo, da je z njim nekaj narobe, saj je po približno 3 km popolnoma omagal. Čas 13,29 je vseeno zadostoval za prvo mesto v kategoriji ter drugo mesto med vsemi canicrossisti.
Mirko je v svoji kategoriji zasedel 2. mesto in za menoj zaostal le nekaj sekund, Teja pa je bila najhitrejša punca na stezi in to s samo 9 kg zverino Majkom.
Drugi dan nas je pričakal dež, ki pa je na srečo med tekmovanjem ponehal. Proga je bila razmočena in zaradi tega tudi počasnejša. V bikejoringu sem si našel popolnoma nov izziv. Želel sem si postavit absolutno najhitrejši čas proge, kar pa ni bilo lahko. Za vrat mi je namreč dihala vprega 6 psov (OPEN) italijanskega tekmovalca Bombardierija. Od prvega dne sem imel prednosti le pičlih 6 sekund. Vendar je tokrat Grey pokazala, iz kakšnega testa je. Progo je odtekla brez napak in me, kljub večji pazljivosti na spolzkih ovinkih ter počasni razmočeni podlagi, v cilj pripeljala v 8 min in 3 sek, kar je pomenilo, da sva pred vprego pridobila še sekundo prednosti. Z Grey sva postavila najhitrejši čas proge.
V canicrossu je tudi Buddy dokazal, da je bila sobotna slabost mimo in je odtekel neverjetno dirko. Kljub moji utrujenosti sva progo premagala v 13 min in 12 sek, kar je pomenilo gladko zmago v kategoriji ter drugo mesto v absolutni konkurenci.
Teja in Mirko sta oba ohranila svoji poziciji in z veseljem smo počakali na podelitev. Po podelitvi smo odšli domov in se zopet zgubili na italijanskih cestah...... Vendar vseeno veseli prišli domov.

Tradicionalno srečanje Jelovica 2009

2009-11-05T17:38:00.003Z

V soboto 24.10.2009 smo se člani kluba vodnikov vlečnih psov zopet zbrali na Jelovici. Zaradi slabega vremena je bila udeležba slabša kot lansko leto.
Sam sem odšel na Jelovico že v petek popoldan saj sva z Edotom pripeljala opremo ter označila progo. V teh dveh dneh sem na Jelovici opravil lep trening, saj sem šel z Grey na bikejoring tako v petek kot soboto (pravzaprav je šel z Grey Edo, sam pa sem poizkusil Spota in Vato). V soboto pa sem z Budyjem odtekel še canicross.....
Imeli smo se fino, samo škoda je da se nismo zbrali v večjem številu.

Evropsko prvenstvo ECF - Spron, Madžarska

2009-10-18T15:03:00.014Z

10.in 11.oktobra je potekalo evropsko prvenstvo vlečnih psov ECF v Sopronu na Madžarskem. Prvenstva sem se udeležil v bikejoringu in sicer s svojo psičko Grey. Prvenstvo je potekalo v slabem vremenu in tudi organizacija je bila dokaj slaba, vendar je bilo na koncu vse izpeljano tako kot je treba. S svojim nastopom nisem preveč zadovoljen, saj sem zasedel 16. mesto. Že od sobote zjutraj stvari niso potekale po planu. Zjutraj sem se namreč zbudil z bolečinami v trebuhu in grozno slabostjo. Po kaki uri, preživeti na WC in okoliških skritih kotičkih, sem se le toliko spravil k sebi, da sem lahko štartal. Na štartu sem ugotovil, da imam čip in štartno številko nameščena na napačnem mestu in grozilo mi je, da mi ne bodo mogli izmeriti časa. Tudi na progi ni šlo vse po načrtih. V klanec nisem imel prave moči in tudi Grey ni vlekla tako kot zna. Šele po dobri polovici proge, ko naju je ujel poljski tekmovalec je šlo kot po maslu. Vendar sem v cilju vedel, da je Grey nekaj močno zbegalo in da na tem prvenstvu enostavno ni prava. Tudi drugi dan je šlo na progi podobno, le s to razliko, da sem se jaz počutil precej močnejšega. Težko je vedeti, kaj se je pravzaprav zgodilo z Grey. Mogoče so jo sesula moja velika pričakovanja; dejstvo pa je tudi, da Grey zelo nerada teče po mokri ter blatni podlagi. Prav tako ji še vedno manjka samozavesti. Ampak za konec lahko rečem, da 16. mesto vseeno ni tako slabo, sploh glede na vse, kar se je dogajalo ta vikend. Če nič drugega je bilo to prvenstvo zopet ena velika šola, saj se zavedam, da mi še vedno manjka izkušenj na velikih tekmovanjih. Konec koncev je za vse napake, ki jih naredi pes sto procentno odgovoren vodnik....... Na šport bom odslej gledal veliko bolj za hec. Zaradi športa v teh letih nisem z njimi počel stvari, v katerih uživam in to sem precej pogrešal. Končno sem ugotovil, da raje s psi uživam celo leto, kot pa da jih pripravljam za posamezno tekmo in ukvarjanje s psom podredim izključno rezultatu. Po koncu letošnje sezone me tako čaka veselo rajanje po hribih, ukvarjanje s fotografijo, preživetjem v naravi..... Seveda pa tudi treningi tako zame kot za pse. Mogoče bo ravno ta sproščenost prinesla tudi rezultate....

Tekma v Pontebbi - 4.10.2009

2009-10-06T08:09:00.011Z

Za prvo letošnjo tekmo s pasjimi vpregami sem izbral tekmo v Italijanski Pontebbi. Tekma se je odvijala na lepem kraju v lepem sončnem vremenu, številčna slovenska zasedba pa je še dvigovala razpoloženje pred štartom. Po ogledu proge sem spoznal da je sicer zelo kratka proga hkrati tudi zelo zahtevna, saj je bil v prvem delu kar konkreten vzpon, podlaga pa težka. Sam sem se odločil da se poizkusim tako v bikejoringu kot tudi v canicrossu.
V bikejoringu sem štartal z Grey in progo odvozil solidno. Težak vzpon nama sicer ni bil najbolj pisan na kožo, vendar sva oba dala vse od sebe. Rezultat je bil zadovoljiv, edino kar me malo skrbi je velik zaostanek za Edotom. Vendar glede na njegovo pripravljenost in težavnostjo proge kar pričakovan. Z Grey sva tako dosegla pričakovano drugo mesto.
Nato je sledil še canicross. Malo me je skrbelo, saj trenutno nimam v nogah praktično nič tekaških kilometrov. Na začetku proge (ko se je proga rahlo spuščala) sem imel resne težavei, na vzponu pa je bilo za Buddyjem ptrav prijetno. Klanca niti nisem ne vem kako občutil. Na spustu so se zopet pojavile težave, saj sem zaradi utrujenosti nog težko stabiliziral korak. Na koncu sva z Buddyjem dosegla super rezultat in se uvrstila na drugo mesto.
Za prvo tekmo lahko rečem da sem zadovoljen,veseli me pa tudi dejstvo, da smo na splošno Slovenci dosegli lepe rezultate in nastopili v velikem številu.
Rezultati na: http://www.fimss.com/LinkClick.aspx?fileticket=1OLHup-0K0g%3d&tabid=32&mid=422&language=it-IT

11. Vzpon na Blegoš

2009-09-28T18:22:00.002Z

Po lanskem letu sem se letos ponovno udeležil vzpona na Blegoš, ki je letos štel tudi za državno prvenstvo. Proga je dolga 12,8 km in ima kar 980 m višinske razlike.
Z letošnjim vzponom sem zadovoljen saj sem lanskoletni čas izboljšal za 3 min in 15 sek. Z časom 1h 3min in 30s sem se uvrstil na 16(26) mesto v kategoriji. To mi po ne preveč uspeli vožnji na Vršič vliva nekaj več samozavesti za sezono v bikejoringu. Vzpon na Blegoš je bila moja zadnja kolesarska tekma, vendar pa se moja prava sezona šele začenja in sicer že 4.10. s tekmo v italijanski Pontebbi.

31. Juriš na Vršič

2009-09-23T12:28:00.003Z

Po 14 dnevni zamudi se je 19.9. odvil tradicionalni 31. Juriš na Vršič.
Sam sem se ga udeležil drugič in letos odpeljal svoj najboljši čas, s čimer sem lahko zadovoljen. Plan je bil sicer voziti okoli 45 min, vendar mi na žalost ni uspelo doseči zastavljenega cilja. Po slabem počutju (viroza) in bolečinami v trebuhu, ki so se med vzponom samo stopnjevale sem v cilj prispel z neto časom 47,15. Moram priznati, da je bila to ena mojih najtežjih tekem, saj sem proti koncu bolečine že res težko prenašal. Uvrstil sem se na 173/700 mesto in 65/195 v svoji kategoriji

Tek Bolle – okoli Blejskega jezera 13.9.2009

2009-09-20T11:51:00.002Z

Ker gleženj zadnje čase kaže znake oklevanja, sem začel zopet malo teči. Trenutno ne forsiram niti količine, niti htrosti. Tečem samo 1-2 krat na teden, vendar je kljub vsemu padla odločitev, da se z družino udeležim teka okoli Blejskega jezera. Prijavili smo se kot družina, vendar zaradi Žanovega kolesarskega padca nismo mogli štartati, saj je bil preveč opraskan da bi lahko tekel. Ker se z Beti nisva mogla več prijaviti kot posameznika, sva tekmo odtekla brez štartnih številk (da ne bo pomote – štartnino smo plačali).

Odločil sem se da tek začnem malo počasneje kot ponavadi in kasneje malo pritisnem, če se bo dalo. Prvi del teka sem odtekel za neko tekačico, ki je imela soliden tempo. No pa še pogled je bil lepši kot, da bi tekel za kakšnim tekačem. Po 3 km sem vseeno malo pospešil in tekel do cilja. Tik pred ciljem me je prehitel Luka Špik, katerega sem v šprintu prijel vendar mi je na koncu zmanjkalo moči. 6,3 km dolgo progo sem tako premagal v 27min in 10 sek, kar bi pomenilo 14 mesto med 45 tekmovalci v svoji kategoriji. Z rezultatom sem več kot zadovoljen. Beti je progo odtekla nad pričakovanji in sicer v času 32,33.

Mali vzpon na Krvavec

2009-08-30T16:16:00.004Z

V soboto 29.8. sem se udeležil rekreativne tekme na Krvavec. Šlo je za mali vzpon od gostilne na Ambrožu do gostilne Sonček, v dolžini slabih 6 km in malo manj kot 500m višinske razlike. Odločitev za to tekmo je padla zelo pozno, vendar se je kasneje izkazala za dobro odločitev. Žan je namreč na isti progi štartal 20 min prej, tako da sem mu lahko pomagal na štartu in ga vzpodbujal malo višje na progi.
Ob 10. uri sem imel štart še sam. Malo me je skrbelo, saj je zadnje 2,3 km proge potekalo po makedamu, vendar se je ta izkazal za čisto normalno prevoznega. Takoj po štartu sem potegnil in kmalu ugotovil, da noben od ostalih tekmovalcev ne more držati mojega tempa. Po približno 10 minutah vožnje na polno sem malo popustil in v svojem tempu z veliko prednostjo pripeljal v cilj. To je bila moja prva kolesarska zmaga in lepo je bilo prvi z dvignjenimi rokami pripeljati v cilj. Tekma je služila zgolj za trening pred Vršičem, kjer upam, da bom izboljšal svoj najboljši čas, o kakšni vidnejši uvrstitvi pa tam itak ne morem niti sanjati.

Priprave na sezono

2009-08-20T12:39:00.001Z

V avgustu sem začel s pripravami na novo sezono. Glede na to da sta psa od maja večinoma lenarila, začenjam s treningi lepo počasi. Treninge opravljam pozno zvečer - v temi, zaradi visokih temperatur. Psa pred treningom in po treningu zmočim da se hitreje ohladita. Trenutno treniram večinoma z enim psom naenkrat saj Buddy na začetku sezone vedno rabi več časa da pride v formo kot Grey.
Sam stopnjujem kolesarske treninge in upam da letos pridem na evropsko prvenstvo bolje pripravljen kot lansko leto. Čakata me še dve pripravljalni tekmi in sicer juriš na Vršič in vzpon na Blegoš, v začetku oktobra pa začnem že s pasjimi tekmami. Drugi vikend v oktobru pa me že čaka najpomembnejša tekma sezone in sicer evropsko prvenstvo, ki bo letos v Sopronu (www.ecf.cc).

Sanjska igračka ....

2009-08-09T14:41:00.003Z

Flash - pogled v prihodnost (vzeto iz www.funsports.si)
Cannondale je znova prekosil vso konkurenco - novi Flash bo z neverjetno nizko težo in izrednimi voznimi lastnostmi zagotovo najbolj iskan izdelek med ljubitelji trdakov.
V zadnjim mesecih je bilo veliko govora o Cannondale-u in spremembah v podjetju, na same izdelke pa smo kar malo pozabili. K temu je pripomogla tudi velika tajnost glede novega Flasha, ki je na koncu več kot presenetil. Novi trdak za kros je sedaj razkrit in je povsem potolkel konkurenco. Teža okvirja je 950 g (velikost 57 cm), celotnega kolesa v različici Ultimate s komponentami Sram XX in vilicami Lefty Carbon pa le 7,5 kg! Lahko kolo lahko naredi skoraj vsak, a ta trenutek si nanj nihče ne upa izdati enake garancije in brez omejitve pri teži kolesarja. Celo več - kolo so že testirali pri nemški reviji Bike in tudi tam so bili presenečeni. Na tesitranju razmerja med težo in togostjo je kolo doseglo najboljši rezultat vseh časov. Togost zagotavlja nadzor nad vožnjo in dober prenos moči, po zaslugi tehnologije S.A.V.E. pa je Flash hkrati tudi udoben. Sistem dušenja vibracij je vgrajen v zadnji trikotnik in oporo sedeža.
Flash je rezultat sodelovanja med inžinirji v Cannondale-u in Petrom Denkom, dolgoletnim ustvarjalcem karbonskih koles Scott. Sedaj je Peter polno zaposlen za C'dale in to je zagotovo le prvi v seriji skupnih projektov. Opazili boste, da ima Flash nekaj unikatnih linij, kar je predvsem opazno pri zgornji cevi, ki je proti sedežni cevi sploščena. Spodnja cev je ojačana z dodatnimi plastmi karbona za zaščito pred udarci kamnov.

Nekaj fotk iz letošnjega dopusta....

2009-08-08T14:55:00.001Z

Škofjeloška kolesarska pot

2009-07-08T05:30:00.022Z

Po lanskoletnem neuspelem poskusu prevoziti loško kolesarsko pot v enem kosu sem se odločil, da letos poskusim ponovno. Za dan D sem določil soboto 4.7.09, za štart pa 2. uro zjutraj. Zadevo sem zastavil tako, da se mi na delih poti pridružita prijatelja, nekaj časa pa naj bi vozil sam. Koordinator vsega pa je bila Beti, ki je skrbela za dostavo vode in hrane, za masažo in na splošno za vse, kar je bilo povezano s tem podvigom .
Tako sem v soboto ob 2. uri krenil od doma in najprej krenil čez Čepulje na Križno goro v Škofjo loko, potem na sveti Ožbolt in še enkrat preko Škofje loke na Stari vrh. Ker ta del poti dobro poznam z nočno orientacijo nisem imel nobenih težav. Pot mi je osvetljevala Petzlova svetilka, ki je nalogo opravila več kot dobro. Iz Starega vrha sem se spustil v Poljane in preko Vinharjev nadaljeval do Gorenje vasi kamor sem prispel ob 8:30. V Gorenji vasi sem opravil prvo postojanko. Beti mi je pripeljala vse potrebno, tako da sem nekaj pojedel in popil, ter si privoščil tudi jutranjo kavo. Tu se mi je pridružil tudi prijatelj Aleš, ki je z menoj nadaljeval pot preko Smrečij, vrha sv.Treh kraljev in Goropek do Žiri. Ta del poti je zelo lep, saj je večinoma makedamski ter s prelepimi razgledi. Pa tudi zaradi dobre družbe je minil zelo hitro. V Žireh se je Aleš poslovil, sam pa sem nadaljeval po Žirovskih hribih do Sovodnja. Na tem delu je bilo kar nekaj strmih odcepov in tu sem prvič začutil rahlo utrujenost. Ob 13:30 sem tako prispel v Sovodenj, kjer sem bil zopet dogovorjen z Beti. Tu se mi je pridružil tudi Primož, ki je z menoj ostal do konca poti. Števec je tu kazal 140 km in 3500 višinskih metrov. V Sovodnju sem mi je Beti tudi zmasirala noge prav tako pa sem dopolnil zalogo. Potem sva z Primožem nadaljevala pot preko Kladij, Ermanovca in Slajke do Hotavelj (16:00). V Hotavljah pa naju je čakal vzpon do koče na Blegošu, ki je tudi najvišja točka celotne poti. Tu pa se je zame začela muka. Vzpon je zelo strm in dolg, zato sem kar dobro izmučen prišel do vrha. Po spustu v Davčo se nama je zopet pridružila Beti, jaz pa sem si tu vzel čas za malo daljši počitek. Beti me je zmasirala in njena masaža je tako kot ponavadi zopet učinkovala skoraj čudežno (18:30).
Po Davči naju je pot vodila na greben 1000 m nad morjem, pot pa je bila zelo slaba in strma, zato sva morala na nekaterih delih kolesa kar porivati. Po kratkem spustu sva prispela do Davških slapov, nato pa nadaljevala do Petrovega Brda. Tu je proga na določenih delih zelo nevarna, saj je velika nevarnost zdrsa. Ker sem imel že močno utrujene noge in na njih kolesarske čevlje, sem bil zelo vesel Primoževe pomoči pri prečkanju nevarnih mest. Mislim, da bi bilo potrebno ta del zavarovati z jeklenico. Po zelo blatnem delu sva nato prispela do samotne kmetije in nato do Petrovega Brda (22:10).
Iz Petrovega Brda sva odrinila proti Soriški planini, nato pa prvič močno zgrešila, saj sva spregledala odcep za Povden. Po dobre pol ure zgubljene vožnje sva se zopet začela dvigati na 1246 m visok Povden, od koder sva se po pešpoti spustila v Prtovč. Ta spust je bil adrenalinski, saj je bila že noč, pot pa izredno slaba, ozka in strma. Iz Prtovča sva se potem po asfaltni cesti samo spustila do Železnikov (0:50) od koder sva krenila do Dražgoš in potem v spustu do Luše. Za konec naju je čakal še vzpon mimo Golice do vrha grebena na višino 820m. In kot nalašč sva tukaj naredila največjo orientacijsko napako in turo podaljšala za dobro uro. To je bila pika na i za moje noge in le s težavo sem se privlekel do cilja etape, kjer naju je pobrala Beti (4:30). Po 26 urah in pol sem tako uspešno zaključil loško kolesarsko pot. Prevozil sem 260 km in napravil 7500 m višincev. V tem času sem bil na kolesu 21 ur.
Občutki po koncu so enkratni, saj sem dokazal da lahko zmorem tudi nekaj tako dolgega kot je to. Zadovoljen in na krilih uspeha grem novim zmagam naproti.
Zahvalil Bi se Alešu, Primožu in posebno Beti, saj mi brez njih ne bi uspelo.
Vse etape si lahko ogledate na :
http://www.lto-blegos.si/slo/main.asp?id=katalog&id_kat=65&naziv=Kolesarjenje&slika=284__m.jpg

On the 4th of July I set of to ride Škofjeloška cycling rute in one go. It is 260 km long with a little more than 7500 altitude difference. It took me 26,5 hours to finish it. I spent 21 of them on the bike. I had two of my friends to acompany me. Aleš was with me for 3 hours and Primož for the second half. It was easier with their support. Some of the sections were really hard to navigate, so we lost some time on the way. I'm really happy I accived the goal I set.

3. MARATON ALPE

2009-06-29T17:51:00.004Z

Le dan po gorskokolesarski preizkušnji na Črnivec sem se udeležil še najtežjega maratona v Sloveniji, imenovanega Maraton Alpe. Ker sem čutil utrujene noge še od prejšnjega dne sem vedel, da bo 130 km in več kot 2000 višinskih metrov kar velik zalogaj. Štart maratona je bil v Kamniku, kot prvi vzpon pa nas je čakalo Jezersko. Ker vzpon dobro poznam, sem se ga lotil previdno in brez večjih muk pribrcal do vrha. Sledil je moker spust po avstrijski strani do odcepa za Pavličevo sedlo. »Pavle«, kot so mu pravili kolesarji ob meni, je hudičevo strm klanec in zaradi te lastnosti je mojim nogam zadal kar pošten udarec. Vendar moram reči, da sem v svojem tempu kar lepo prigrizel do vrha. Sledilo je ustavljanje pri okrepčevalnici, kjer sem se napil in najedel, potem pa je sledil še bolj moker spust v Logarsko dolino. Po Logarski dolini je letelo kot strela in prav užival sem, ko smo v majhni skupini poganjali pedala, da je letelo krepko čez 40 km/h. Potem pa se je začelo. Pri odcepu za Gornji grad me je nenapovedano zagrabil krč v prednjo stegensko mišico. Ko sem jo za silo sprostil me je prbilo še v drugo….. in ni mi ostalo drugega kot da razjašem svojega Cannondala in sredi ceste naredim gimnastične vaje. Ko sem se ponovno spravil k sebi, sem nadaljeval sam v svojem tempu do vzpona na Črnivec. Po še nekaj hudih krčih sem se vlekel po klancu in samo čakal kdaj bo konec tega trpljenja. Na klanec sem vozil s prvo prestavo in s hitrostjo stare mame, ampak res ni šlo drugače. Po Črnivcu hvala Bogu sledi samo spust v Kamnik in prav oddahnil sem si, ko sem videl ciljno črto. Vseeno mi je uspelo doseči zastavljen čas petih ur. Vozil sem namreč 4 h 44 min 45 sek.

Vzpon z gorskimi kolesi – Snovik – Črnivec

2009-06-29T16:51:00.018Z

Letos sem se drugo leto zapored udeležil vzpona z gorskimi kolesi iz Term Snovik do Črnivca. Cilj je bil preseči lanskoletni rezultat, čeprav sem vedel, da bo to težka naloga. Takoj po štartu sem prijel vodilne tekmovalce in nekaj časa vozil celo na tretjem mestu. Ko smo prišli do prvega daljšega klanca, me je čisto odrezalo in kar nekaj tekmovalcev se je odpeljalo mimo. To za psiho ni bilo ravno prijetno, vendar sem uspel nekako ujeti svoj tempo. Ko smo iz asfaltne podlage prišli na makedam sem napadel. Uspel sem pridobiti nekaj mest in nato v svojem tempu odpeljal do cilja. Edino na spustu (zadnji del trase) se nisem počutil suverenega, saj sem letos z cc kolesom opravil zelo malo treningov. Rezultat je bil zelo zadovoljiv. Za progo sem porabil 38min in 22 sek kar je za 1min in 4 sek hitreje kot lansko leto. Na koncu je to pomenilo absolutno 6.mesto in 3. v kategoriji.

Buddy

2009-06-19T12:35:00.001Z

Zanimiv članek o Buddyju
http://beti-zvezdica.blogspot.com/2009/06/buddy.html

Mali maraton Franja 2009

2009-06-15T18:54:00.008Z

Letos sem se po enoletnem premoru zopet udeležil malega maratona Franja.. Na štart sem prispel že slabo uro pred štartom, saj sem želel štartati iz ospredja. Sledilo je enourno čakanje na vročem soncu, ampak vseeno mislim da se je splačalo. Do Dobrove sem poskusil ohranjati pozicijo, po letečem štartu pa sem uspel obdržati stik z vodilno skupino. Vedel sem da se bo prava selekcija naredila šele na vzponu do Suhega Dola. V klanec sem šel tokrat po pameti, saj sem iz preteklih izkušenj vedel, da ni pametno že na začetku izgubiti preveč moči. Vozil sem lepo v svojem ritmu, proti vrhu pa sem celo malo popustil, da sem na vrhu lahko spil nekaj pijače. Sledil je spust in nato lovljenje velike skupine. Tukaj se mi je obrestovala o
pametna vožnja v klanec saj sem z lahkoto držal priključek s tekmovalci. Po nekaj kilometrih smo skupino tudi ujeli. Sledilo je nekaj kilometrov lahkotne vožnje do Škofje loke, kjer pa sem moral zaradi velika padca v skupini, zopet loviti preostanek te skupine. Tudi tokrat sem uspel in do Ljubljane vozil v sredini. Pred ciljem je tempo narastel in skupina je razpadla na kose. Sam sem uspel pokriti vse napade in zadovoljen prišel v cilj v ospredju te skupine.
Čas ki sem ga dosegel je bil 2h 17min 46sek, kar je pomenilo 115 mesto med 1615 uvrščenimi tekmovalci. V svoji kategoriji sem zasedel odlično 19 mesto med 228 tekmovalci.
Tako Franja je za nami, veselimo pa se že novih športnih izzivov.

OPREMA ZA VLEČNE IN OSTALE DELOVNE PSE – MANMAT

2009-06-06T18:30:00.005Z

Sporočam, da se pri meni lahko naroči oprema za vlečne pse znamke Manmat. Sedaj je nekaj opreme tudi na zalogi.
Manmat je priznana znamka, ki se odlikuje predvsem po dobri kvaliteti in širokem spektru izdelkov.. Program zajema izdelke za vse discipline od canicrosa, bikejoringa, dog trekkinga, skijoringa in tekmovanja s sanmi.

3. VN OBČINE KOMENDE (23.5.2009)

2009-05-27T08:27:00.004Z

Že drugo leto zapored sem se udeležil dirke v Komendi in moram reči da rezultat dirkanja ni bil dosti drugačen kot prejšnje leto. Po prvem krogu sem odpadel od vodilne skupine in nato ostalih 5 krogov odpeljal sam. Mislim da sem potem držal soliden tempo saj me skupina zasledovalcev kljub vožnji v zavetrju ni ujela. Na koncu je bilo to dovolj za 12. mesto.

Županov tek in Memorial Mirka Krakerja (16.5.2009)

2009-05-21T07:42:00.007Z

V soboto sem se udeležil kar dveh rekreativnih prireditev in sicer 9,5 km dolgega Županovega teka, ter 60 km dolgega kolesarskega maratona v spomin Mirku Krakerju (sosedu in bivšemu serviserju kranjske Save). Za sodelovanje na Županovem teku sem se odločil šele v petek zvečer, saj zaradi domnevnega stresnega zloma gležnja tri tedne nisem opravil niti enega tekaškega treninga. Progo teka dobro poznam, saj sem kar nekaj treningov opravil na tej trasi. Po tradicionalni zamudi štarta smo krenili na pot. Zastavil sem si kar močan tempo, ki pa ga žal zaradi pomanjkanja treninga nisem zdržal, zato sem moral proti koncu popustiti. Ura na koncu je pokazala 42.15, v resnici pa sem tekel še nekaj manj, saj sem na koncu zaradi kartončkov, ki jih moraš na tem teku nositi okoli vratu (?????), odtrgal verižico in sem jo moral iti nazaj pobrat. Uvrstil sem se na 56. mesto med 272 moškimi tekmovalci.

Takoj po teku sem se odpravil na štart kolesarskega maratona. Maraton je bil dolg 60 km in je potekal v zaprti vožnji, tako da mi je služil predvsem za razpeljevanje. Vmes je bilo vseeno nekaj krajših klancev kjer smo malo pretegnili noge.

Duatlon Ribnica

2009-04-23T17:22:00.007Z

19.4. je v Ribnici potekala že druga tekma slovenskega pokala v duatlonu, s katero lahko rečem, da sem veliko bolj zadovoljen kot s prvo. Tokrat je tekma potekala v dežju, kar meni veliko bolje ustreza kot vročina. Sicer, da ne bo pomote – ne maram biti premočen, zmrznjen in umazan, vendar mi telo napore veliko bolje prenaša v takem vremenu. Malo je bilo polemike kako bo v takem vremenu na kolesu, vendar se je na koncu izkazalo, da se je zadevo dalo odpeljati povsem brez problema. Prvi tekaški del je bil tudi tokrat dolg 5 km in tokrat mi ga je uspelo preteči s tempom, ki je bil nekoliko nižji od 4 min / km, kar je zame odlično. Kolesarski del je bil precej težji kot v Šaredu, kar je meni odgovarjalo. Imel sem pa tudi srečo, saj sem bil sedaj jaz tisti, ki sem se večino časa vozil za drugim tekmovalcem. Drugi tek pa je po dokaj neuspešni menjavi minil v dokaj udobnem ritmu, saj sem že precej čutil svoj načeti gleženj. V glavnem Ribnica je bila zame uspešna. In še rezultat – absolutno 33.mesto, v svoji kategoriji pa sem bil 5.