Svetovno prvenstvo BORKEN 2011

Ker nisem uspel, zaradi Greyine poškodbe, dirkati na evropskem prvenstvu, je bila edina priložnost letošnje sezone svetovno prvenstvo v Nemčiji. Tja se nisem podal  z najboljšimi občutki, saj je Grey na tekmi v Bassovizi pokazala, da še zmeraj čuti posledice napada dveh malamutov. Vedel sem da je psica fizično dobro pripravljena, vendar psihično še ni bila pripravljena dirkati na takem nivoju. Že takoj ko sem psici nataknil oprsnico, je kazala znake stresa. Ko sva se premikala proti štartu se je stanje samo slabšalo. Tudi na progi je delovala popolnoma zmedeno. Prvi del proge ni vlekla nič, potem pa se je sprostila in v zadnjem delu tekla zelo solidno. Drugi dan se je stanje precej izboljšalo, saj se je prej sprostila in tudi čas je bil za minuto boljši. Vendar daleč od njenih sposobnosti. Dosegla sva 19. mesto, kar je bilo precej manj od pričakovanj. Grey kot kaže rabi čas, da se opomore in upam da dobi nazaj samozavest, ki jo je imela.
Zaradi težav z Grey sem se malo pred tekmo v Trbižu dokončno odločil, da se poskusim tudi v canicrossu. Glede na to, da je ostal samo mesec za trening, kakšnega hudega rezultata nisem pričakoval. Pred tem namreč nisem tekel skoraj nič. Edini moji teki so bili  klubski treningi in pa kratki teki z Alfo. Vendar sem zadevo zagrabil zelo resno. Naredil sem plan in ga izpeljal do potankosti. Konec koncev se je to pokazalo tudi na rezultatu. Prvi dan smo tekli na 2,7 km in na koncu sem bil kar malo razočaran, saj nisem znal pravilno razporediti moči. Buddy se je zopet izkazal, vendar sem sam prišel preveč spočit v cilj. Drugi dan je bila proga dolga 5 km (uradno 4,5, na razpisu 7,1km????). Tudi tokrat je Buddy dal vse od sebe,  5 km sva pretekla približno v 16 min in pol, kar je za naju odličen rezultat. Ne smemo pozabiti da je imela proga okoli 100 m višincev. Dosegla sva 14.mesto s čimer sem zelo zadovoljen. Buddy je dokazal, da je pes za velike tekme, saj takrat ko je najbolj potrebno prestavi v prestavo višje.
Samo scetovno prvenstvo je bilo zelo dobro obiskano. Tekmovalo je več kot 500 tekmovalcev iz celega sveta. Vendar je bila organizacija na zelo slabem nivoju. Organizatorji se niso držali razpisa. Proge so bile precej daljše kot na razpisu. Progo v canicrossu so drugi dan skrajšali, ure podelitev ni noben poznal itd.
Vendar je splošen vtis popravilo dejstvo, da smo Slovenci domov prinesli dve zlati medalji. Edvard Schumet je zmagal v bikejoringu elite, Damjan Žepič pa je postal svetovni prvak v kategoriji canicross veterani.
S tem tekmovanjem je moja sezona končana. Planov za naprej še nimam. Trenutno mi zaradi ostalih obveznosti primanjkuje časa za trening in po pravici povedano sem izgubil tudi nekaj veselja do tekmovanja v tem športu. Letos se je pač zgodilo preveč slabih stvari. Vendar kakor koli se bo stvar obrnila, se bomo na kakšni tekmi še vedno pojavili, pa čeprav bo to samo tekma v bližnji okolici.