Škofjeloška kolesarska pot

Po lanskoletnem neuspelem poskusu prevoziti loško kolesarsko pot v enem kosu sem se odločil, da letos poskusim ponovno. Za dan D sem določil soboto 4.7.09, za štart pa 2. uro zjutraj. Zadevo sem zastavil tako, da se mi na delih poti pridružita prijatelja, nekaj časa pa naj bi vozil sam. Koordinator vsega pa je bila Beti, ki je skrbela za dostavo vode in hrane, za masažo in na splošno za vse, kar je bilo povezano s tem podvigom .
Tako sem v soboto ob 2. uri krenil od doma in najprej krenil čez Čepulje na Križno goro v Škofjo loko, potem na sveti Ožbolt in še enkrat preko Škofje loke na Stari vrh. Ker ta del poti dobro poznam z nočno orientacijo nisem imel nobenih težav. Pot mi je osvetljevala Petzlova svetilka, ki je nalogo opravila več kot dobro. Iz Starega vrha sem se spustil v Poljane in preko Vinharjev nadaljeval do Gorenje vasi kamor sem prispel ob 8:30. V Gorenji vasi sem opravil prvo postojanko. Beti mi je pripeljala vse potrebno, tako da sem nekaj pojedel in popil, ter si privoščil tudi jutranjo kavo. Tu se mi je pridružil tudi prijatelj Aleš, ki je z menoj nadaljeval pot preko Smrečij, vrha sv.Treh kraljev in Goropek do Žiri. Ta del poti je zelo lep, saj je večinoma makedamski ter s prelepimi razgledi. Pa tudi zaradi dobre družbe je minil zelo hitro. V Žireh se je Aleš poslovil, sam pa sem nadaljeval po Žirovskih hribih do Sovodnja. Na tem delu je bilo kar nekaj strmih odcepov in tu sem prvič začutil rahlo utrujenost. Ob 13:30 sem tako prispel v Sovodenj, kjer sem bil zopet dogovorjen z Beti. Tu se mi je pridružil tudi Primož, ki je z menoj ostal do konca poti. Števec je tu kazal 140 km in 3500 višinskih metrov. V Sovodnju sem mi je Beti tudi zmasirala noge prav tako pa sem dopolnil zalogo. Potem sva z Primožem nadaljevala pot preko Kladij, Ermanovca in Slajke do Hotavelj (16:00). V Hotavljah pa naju je čakal vzpon do koče na Blegošu, ki je tudi najvišja točka celotne poti. Tu pa se je zame začela muka. Vzpon je zelo strm in dolg, zato sem kar dobro izmučen prišel do vrha. Po spustu v Davčo se nama je zopet pridružila Beti, jaz pa sem si tu vzel čas za malo daljši počitek. Beti me je zmasirala in njena masaža je tako kot ponavadi zopet učinkovala skoraj čudežno (18:30).
Po Davči naju je pot vodila na greben 1000 m nad morjem, pot pa je bila zelo slaba in strma, zato sva morala na nekaterih delih kolesa kar porivati. Po kratkem spustu sva prispela do Davških slapov, nato pa nadaljevala do Petrovega Brda. Tu je proga na določenih delih zelo nevarna, saj je velika nevarnost zdrsa. Ker sem imel že močno utrujene noge in na njih kolesarske čevlje, sem bil zelo vesel Primoževe pomoči pri prečkanju nevarnih mest. Mislim, da bi bilo potrebno ta del zavarovati z jeklenico. Po zelo blatnem delu sva nato prispela do samotne kmetije in nato do Petrovega Brda (22:10).
Iz Petrovega Brda sva odrinila proti Soriški planini, nato pa prvič močno zgrešila, saj sva spregledala odcep za Povden. Po dobre pol ure zgubljene vožnje sva se zopet začela dvigati na 1246 m visok Povden, od koder sva se po pešpoti spustila v Prtovč. Ta spust je bil adrenalinski, saj je bila že noč, pot pa izredno slaba, ozka in strma. Iz Prtovča sva se potem po asfaltni cesti samo spustila do Železnikov (0:50) od koder sva krenila do Dražgoš in potem v spustu do Luše. Za konec naju je čakal še vzpon mimo Golice do vrha grebena na višino 820m. In kot nalašč sva tukaj naredila največjo orientacijsko napako in turo podaljšala za dobro uro. To je bila pika na i za moje noge in le s težavo sem se privlekel do cilja etape, kjer naju je pobrala Beti (4:30). Po 26 urah in pol sem tako uspešno zaključil loško kolesarsko pot. Prevozil sem 260 km in napravil 7500 m višincev. V tem času sem bil na kolesu 21 ur.
Občutki po koncu so enkratni, saj sem dokazal da lahko zmorem tudi nekaj tako dolgega kot je to. Zadovoljen in na krilih uspeha grem novim zmagam naproti.
Zahvalil Bi se Alešu, Primožu in posebno Beti, saj mi brez njih ne bi uspelo.
Vse etape si lahko ogledate na :
http://www.lto-blegos.si/slo/main.asp?id=katalog&id_kat=65&naziv=Kolesarjenje&slika=284__m.jpg

On the 4th of July I set of to ride Škofjeloška cycling rute in one go. It is 260 km long with a little more than 7500 altitude difference. It took me 26,5 hours to finish it. I spent 21 of them on the bike. I had two of my friends to acompany me. Aleš was with me for 3 hours and Primož for the second half. It was easier with their support. Some of the sections were really hard to navigate, so we lost some time on the way. I'm really happy I accived the goal I set.

3. MARATON ALPE

Le dan po gorskokolesarski preizkušnji na Črnivec sem se udeležil še najtežjega maratona v Sloveniji, imenovanega Maraton Alpe. Ker sem čutil utrujene noge še od prejšnjega dne sem vedel, da bo 130 km in več kot 2000 višinskih metrov kar velik zalogaj. Štart maratona je bil v Kamniku, kot prvi vzpon pa nas je čakalo Jezersko. Ker vzpon dobro poznam, sem se ga lotil previdno in brez večjih muk pribrcal do vrha. Sledil je moker spust po avstrijski strani do odcepa za Pavličevo sedlo. »Pavle«, kot so mu pravili kolesarji ob meni, je hudičevo strm klanec in zaradi te lastnosti je mojim nogam zadal kar pošten udarec. Vendar moram reči, da sem v svojem tempu kar lepo prigrizel do vrha. Sledilo je ustavljanje pri okrepčevalnici, kjer sem se napil in najedel, potem pa je sledil še bolj moker spust v Logarsko dolino. Po Logarski dolini je letelo kot strela in prav užival sem, ko smo v majhni skupini poganjali pedala, da je letelo krepko čez 40 km/h. Potem pa se je začelo. Pri odcepu za Gornji grad me je nenapovedano zagrabil krč v prednjo stegensko mišico. Ko sem jo za silo sprostil me je prbilo še v drugo….. in ni mi ostalo drugega kot da razjašem svojega Cannondala in sredi ceste naredim gimnastične vaje. Ko sem se ponovno spravil k sebi, sem nadaljeval sam v svojem tempu do vzpona na Črnivec. Po še nekaj hudih krčih sem se vlekel po klancu in samo čakal kdaj bo konec tega trpljenja. Na klanec sem vozil s prvo prestavo in s hitrostjo stare mame, ampak res ni šlo drugače. Po Črnivcu hvala Bogu sledi samo spust v Kamnik in prav oddahnil sem si, ko sem videl ciljno črto. Vseeno mi je uspelo doseči zastavljen čas petih ur. Vozil sem namreč 4 h 44 min 45 sek.

Vzpon z gorskimi kolesi – Snovik – Črnivec

Letos sem se drugo leto zapored udeležil vzpona z gorskimi kolesi iz Term Snovik do Črnivca. Cilj je bil preseči lanskoletni rezultat, čeprav sem vedel, da bo to težka naloga. Takoj po štartu sem prijel vodilne tekmovalce in nekaj časa vozil celo na tretjem mestu. Ko smo prišli do prvega daljšega klanca, me je čisto odrezalo in kar nekaj tekmovalcev se je odpeljalo mimo. To za psiho ni bilo ravno prijetno, vendar sem uspel nekako ujeti svoj tempo. Ko smo iz asfaltne podlage prišli na makedam sem napadel. Uspel sem pridobiti nekaj mest in nato v svojem tempu odpeljal do cilja. Edino na spustu (zadnji del trase) se nisem počutil suverenega, saj sem letos z cc kolesom opravil zelo malo treningov. Rezultat je bil zelo zadovoljiv. Za progo sem porabil 38min in 22 sek kar je za 1min in 4 sek hitreje kot lansko leto. Na koncu je to pomenilo absolutno 6.mesto in 3. v kategoriji.

Buddy

Zanimiv članek o Buddyju
http://beti-zvezdica.blogspot.com/2009/06/buddy.html

Mali maraton Franja 2009

Letos sem se po enoletnem premoru zopet udeležil malega maratona Franja.. Na štart sem prispel že slabo uro pred štartom, saj sem želel štartati iz ospredja. Sledilo je enourno čakanje na vročem soncu, ampak vseeno mislim da se je splačalo. Do Dobrove sem poskusil ohranjati pozicijo, po letečem štartu pa sem uspel obdržati stik z vodilno skupino. Vedel sem da se bo prava selekcija naredila šele na vzponu do Suhega Dola. V klanec sem šel tokrat po pameti, saj sem iz preteklih izkušenj vedel, da ni pametno že na začetku izgubiti preveč moči. Vozil sem lepo v svojem ritmu, proti vrhu pa sem celo malo popustil, da sem na vrhu lahko spil nekaj pijače. Sledil je spust in nato lovljenje velike skupine. Tukaj se mi je obrestovala o
pametna vožnja v klanec saj sem z lahkoto držal priključek s tekmovalci. Po nekaj kilometrih smo skupino tudi ujeli. Sledilo je nekaj kilometrov lahkotne vožnje do Škofje loke, kjer pa sem moral zaradi velika padca v skupini, zopet loviti preostanek te skupine. Tudi tokrat sem uspel in do Ljubljane vozil v sredini. Pred ciljem je tempo narastel in skupina je razpadla na kose. Sam sem uspel pokriti vse napade in zadovoljen prišel v cilj v ospredju te skupine.
Čas ki sem ga dosegel je bil 2h 17min 46sek, kar je pomenilo 115 mesto med 1615 uvrščenimi tekmovalci. V svoji kategoriji sem zasedel odlično 19 mesto med 228 tekmovalci.
Tako Franja je za nami, veselimo pa se že novih športnih izzivov.

OPREMA ZA VLEČNE IN OSTALE DELOVNE PSE – MANMAT

Sporočam, da se pri meni lahko naroči oprema za vlečne pse znamke Manmat. Sedaj je nekaj opreme tudi na zalogi.
Manmat je priznana znamka, ki se odlikuje predvsem po dobri kvaliteti in širokem spektru izdelkov.. Program zajema izdelke za vse discipline od canicrosa, bikejoringa, dog trekkinga, skijoringa in tekmovanja s sanmi.

3. VN OBČINE KOMENDE (23.5.2009)

Že drugo leto zapored sem se udeležil dirke v Komendi in moram reči da rezultat dirkanja ni bil dosti drugačen kot prejšnje leto. Po prvem krogu sem odpadel od vodilne skupine in nato ostalih 5 krogov odpeljal sam. Mislim da sem potem držal soliden tempo saj me skupina zasledovalcev kljub vožnji v zavetrju ni ujela. Na koncu je bilo to dovolj za 12. mesto.